sreda, 02. junij 2021

1. PALME MUČENIŠTVA

»Z veseljem boste zajemali vodo iz Odrešenikovih studencev« (Iz 12,3), začenja papež Pij XII. svojo okrožnico o češčenju presvetega Srca Jezusovega. »Nešteti so namreč nebeški darovi, ki jih češčenje Presvetega Srca Jezusovega razliva v duše vernikov: očiščuje jih, poživlja z nadnaravno tolažbo ter jih spodbuja, da si pridobijo vse kreposti.« Papež poudarja, da je Cerkev imela in ima češčenje Presvetega Srca Jezusovega vedno v največji časti. Češčenje Srca Jezusovega je neprecenljiv dar, ki ga je Odrešenik v teh poslednjih stoletjih podelil Cerkvi.

 »Palme mučeništva so zrasle tudi na naših tleh,« je v pastirskem pismu leta 1943 zapisal škof Rožman. »Naša zemlja je orošena z mučeniško krvjo naših bratov in sester, ki smo jih poznali, z njimi delali, z njimi hodili v cerkev, z njimi živeli. Morali so dati življenje, ker so odklanjali, česar po vesti in svojem prepričanju niso mogli in niso smeli storiti.«

Druga svetovna vojna je slovenskemu narodu povzročila neizmerno gorja. Poleg treh okupatorjev se je na našem ozemlju odvijala še bratomorna vojna. Slovenski razkol (Jože Možina), ki ga je s svojo revolucijo pričela komunistična stran, je nova oblast po vojni nadaljevala s katastrofalnim uničevanjem slovenstva. Pomor na tisoče nedolžnih ljudi brez vsake sodbe med vojno in po njej je nezaceljiva rana. Enim so se postavljali spomeniki, drugim so skrunili grobove. V taboriščih, na bojiščih, zlasti pa v medvojnih in povojnih pobojih, je bilo pokončano nešteto mladih življenj, cvet našega naroda. Med njimi je bilo tudi veliko duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev.

»Imeli smo jih, pa kakšnih duhovnikov, kakšnih bogoslovcev: bili so up slovenske Cerkve,« je zapisal Franc Sodja, eden izmed mnogih zaprtih duhovnikov v povojnem obdobju. Kakšen duhovni in intelektualni kapital, potencial, smo imeli Slovenci pred drugo svetovno vojno. Zaradi nasilja v drugi svetovni vojni in v povojnih pobojih je izgubilo življenje več kot 120 slovenskih duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in novincev redovnih družb, in 43 redovnih bratov. Več kot polovica teh je bila pomorjena po vojni. Več kot 250 slovenskih duhovnikov in bogoslovcev so po vojni doletele aretacije in zapori. Ni šlo za vprašanje iskati krivdo, ampak duhovnikom onemogočiti delo, se jih znebiti in ponižati. Duhovniki so bili opora svojemu ljudstvu, vedno so se trudili, da bi mu stali ob strani, posebno v težkih časih. »Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede,« je zapisal sv. Matej v evangeliju. Dolgoletni zapornik lazarist Franc Sodja je zapisal: »S svojim pripovedovanjem nočem razpihovati sovraštva, pač pa želim, da bi vsi spoznali, da more samo ljubezen rešiti svet« (Pred vrati pekla). In to je tudi naš namen: osvetliti resnico in v njihovih zgledih in priprošnji najti pot in upanje za prihodnost.

»Mnogi narodi se ponašajo s svetlimi liki svojih svetnikov. Tudi Slovenci imamo svoje svetniške kandidate. Druga svetovna vojna pa nam je dala še množico mučencev … Obhajamo spomin japonskih mučencev, korejskih, ugandskih, kanadskih itd. Upamo, da ni več daleč čas, ko bomo krščansko, slovesno in ponosno obhajali tudi praznik slovenskih mučencev« (Palme mučeništva, str. 8–9).

Ni komentarjev:

Objavite komentar