»Moč za odpuščanje grehov, moč za zmago nad zlom, ki prebiva v človeškem srcu, je skrita v trpljenju in smrti Kristusa, našega Odrešenika. Njegovo Srce je posebno znamenje odrešile moči. Kristus je okusil trpljenje in smrt tudi telesno, in sicer v vseh ranah, ki jih je prejel v svojem trpljenju; oboje je bilo dopolnjeno v njegovem Srcu, ker je to Srce ob umiranju vsega telesa preživljalo grozo.«
Franc Sodja se je rodil 31. avgusta 1914 v Bohinjski Bistrici v kmečki družini, ki se je že nekaj rodov ukvarjala tudi z usnjarsko obrtjo. Po maturi leta 1935 je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Mašniško posvečenje je prejel 13. julija 1941. Leta 1946 je bil kot kaplan v Beogradu. Upal je, da se mu bo izpolnila želja iti v misijone in v ta namen je končal enoletno bolničarsko šolo. Toda čakal ga je drugačen "misijon".
Jeseni 1947 so rdeči oblastniki Sodja zaprli, ker so zvedeli, da je v poletnih mesecih 1945 pri lazaristih na Taboru v Ljubljani skrival bogoslovca, ki se je rešil kočevske ječe in je kasneje pobegnil čez mejo. Sedem mesecev so ga držali v samici, hoteli so ga streti in do kraja ponižati. Razmere so bile nevzdržne: higienske razmere, bolhe, stenice, hlad, neprespane noči, slaba hrana, negotovost, strah pred zasliševanji. Tudi "pred vrati pekla" (tako je dal naslov knjigi, v kateri pripoveduje o tej izkušnji) je ostal človek in duhovnik. Krepila ga je goreča molitev, nepretrgan stik z Bogom in zaupanje vanj ter trdna volja, da ostane zvest Cerkvi in svojemu duhovniškemu poklicu. Najljubši spomin so mu bile skrite sv. maše, ki jih je opravljal v zaporu sam ali med sobrati. Najhuje si je očital podpis izjave proti škofu Rožmanu, ki ga je podpisalo več duhovnikov hkrati. Ta podpis ga je žgal kot trajen madež na duši. Po sedmih mesecih samice in zasliševanj so Sodja zaradi "zločina proti narodu in državi" obsodili na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. S sotrpini duhovniki je pri Žalah v Ljubljani gradil stanovanjske bloke, v Medvodah pa hidroelektrarno. Njegova jetniška Kalvarija se je končala leta 1952. Iz zapora je prišel popolnoma živčno uničen, povsod je čutil zasledovalce in živel v strahu ponovne aretacije. Po zaporu so ga ponovno poslali kot kaplana v Beograd, leta 1954 v Makedonijo, nato spet v Slovenijo v Miren pri Gorici. Zaradi nenehnih pritiskov s strani Udbe je avgusta leta 1958 pobegnil v Kanado. Tam je nekaj časa okreval in v slovenski župniji pri Mariji Pomagaj bil kaplan, ljudski misijonar, sodelavec pri Katoliških misijonih ter sedem let urednik lista Božja beseda.
Leta 1966 je odpotoval v Buenos Aires, kjer je prevzel vodstvo Misijonskega zavoda v Slovenski vasi v Lanusu. Tam je delal sedemnajst let. Zadnja desetletja se je zaradi slabega zdravja preselil v Kanado, kjer je imel urejeno zdravljenje. Leta 1982 je bil postavljen za kaplana v župniji Brezmadežne v Torontu. Ko je v 74. letu zbolel za rakom, je nastala njegova knjiga Pisma mrtvemu bratu. Tu je v domu za starostnike umrl 15. julija 2007.
Za seboj je zapustil sled kot pisatelj in pesnik, čeprav so bile njegove knjige doma dolgo prepovedane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar