23. VIKTOR TURK – prevarani v smrt Srce Jezusovo, s sulico prebodeno

»V prebodenem Srcu zremo Jezusovo sinovsko pokorščino Očetu, čigar naročilo je pogumno izpolnil, njegovo bratovsko ljubezen do človeka, ki ga je 'ljubil do konca', to je do končnega žrtvovanja samega sebe. Prebodeno Srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni navpični in vodoravni razsežnosti …«

Viktor Turk se je rodil 13. oktobra 1891 v župniji Dolenjske Toplice. Po maturi je vstopil v semenišče in bil posvečen v duhovnika 22. junija 1915. Najprej je kaplansko službo nastopil v Gorjah pri Bledu, kmalu nato v Cerkljah na Gorenjskem, nato v Cerknici. Leta 1932 je sprejel župnijo Novo mesto-Šmihel. Tu se je uveljavil kot odličen katehet, zanimiv in nazoren govornik. Leta 1938 je bil poslan za župnika v Begunje pri Cerknici. Tudi tu se je izkazal kot dober dušni pastir, resen, odločen, dosleden, ni maral hvale, sicer pa živahen in zgovoren.

V začetku druge svetovne vojne so se začele težave. Župnik je poskušal reševati ljudi pred nasiljem Italijanov in pred internacijo. Takrat je pisal pripravljalnemu odboru za obhajanje prvih petkov: »Naša župnija silno trpi: umori, pokoli, požigi, tatvine, ropanje vasi, šikaniranje prebivalcev, nikogar ni, ki bi nas rešil iz tega gorja! Z vso gorečnostjo se naslanjamo na presveto Srce Jezusovo!«

Zaradi obrambe pred takim nasiljem so v Begunjah ustanovili vaško stražo. Po kapitulaciji Italije so začeli nanjo pritiskati partizani. Ko je poveljstvo vaške straže uvidelo, da niso kos pritiskom, so s sklenili, da se predajo. Komunisti so jim zagotavljali, da si bodo s tem rešili življenje. Žal so se zmotili. Po predaji so člane vaške straže in tudi župnika Turka aretirali in jih odvedli v zapore v Ribnico, od tu v Kočevje, kjer je bilo v septembru leta 1943 zaprtih 758 mož. Turk je vedel, da je tudi sam obsojen na smrt, pa je kljub temu zmogel druge tolažiti in jih bodriti tudi s šaljivo besedo. Nekatere je tudi portretiral. Sojetnike je spovedoval in tolažil. Ko so partizani zvedeli, da se iz Delnic bližajo Nemci, so jetnike selili nazaj v Ribnico, kjer so stradali, živeli v strahu, ker so vedeli, da so obsojeni na smrt.

Veliko jetnikov je pomrlo že v zaporu, nekaj so jih pobili na Mokrcu in na Mačkovcu. V drugem množičnem klanju je bilo ubitih 95 mož. Turk si je zapisoval imena nekaterih, ohranil se je seznam s 37 imeni. Ker so se partizani bali prihoda Nemcev, so pohiteli z likvidacijami. V oktobru je bilo umorjenih že 329 ljudi, precej teh v Jelenovem žlebu. Večjo skupino, v kateri sta bila tudi Viktor Turk in pater Placid Grebenc, stiški redovnik, so 24. oktobra 1943 v  gozdu blizu Grčaric usmrtili.

Leta 1944 so žrtve prekopali in prenesli na ribniško pokopališče. Nekatere med njimi, tudi Viktorja Turka, so pokopali na ljubljanskih Žalah. Škof Rožman se je tedaj Turku zahvalil za njegov duhovniški zgled, saj je vztrajal v zvestobi Kristusu in Cerkvi in dal življenje za svoje ovce.