ponedeljek, 07. junij 2021

7. STANKO KAPŠ - pogumen pričevalec zvestobe veri in Cerkvi Srce Jezusovo, posoda ljubezni in pravice

»Srce Jezusovo, posoda pravice: v tebi je večni Oče podaril človeštvu pravičnost, ki prebiva v Sveti Trojici, v samem Bogu. Pravičnost, ki je iz Boga, je edini temelj našega opravičenja. Ta pravičnost prihaja do nas po ljubezni. Kristus nas je vzljubil in daroval samega sebe za nas.«

Stanko Kapš se je rodil 27. avgusta 1913 v vasi Potoki pri Rožnem dolu na Dolenjskem. V Kapševi družini je bilo dvanajst otrok, najstarejši je bil Stanko. V šoli ga je učila učiteljica Marica Nartnik, ki je bila zaradi vere mučena in umorjena. Njegov sošolec je bil Vinko Beličič, pisatelj in pesnik, ki je po vojni tudi moral bežati v Trst. Kapšev oče je želel, da bi sin Stanko postal agronom. Stanko pa se je odločil, da postane duhovnik. Na Štefanovo 1940 je bil posvečen in imenovan za kaplana v Dolenji vasi pri Ribnici. Začetek njegovega pastoralnega dela je zaznamovala vojna. V času italijanske ofenzive je moral spovedati štiri talce, domačine, obsojene na smrt. Poskušal jih je rešiti, a zaman.

Ob kasnejši nemški okupaciji je posredoval za deset zaprtih domačinov, ki so jih Nemci nameravali obesiti. To mu je celo uspelo, po vojni pa so to posredovanje jugoslovanske oblasti sprevrgle v sodelovanje z okupatorjem. Po vojni je nova komunistična oblast začela preganjati slovensko Cerkev in duhovnike. V oktobru 1945 so Kapša zaprli brez obrazložitve. Šele decembra istega leta je bil zaslišan in obtožen, da je ljudem pridigal o nevarnosti komunizma in da je nekomu pisal o dvanajst tisoč pobitih Slovencih v Kočevskem Rogu. Na vprašanje, kje je izvedel za pobite v Kočevskem Rogu, je odgovoril, da so mu to povedali domačini, saj so bili očividci kamionov, ki so vozili ujetnike od železniške postaje v Rog. Obsojen je bil na petnajst let strogega zapora s prisilnim delom in trajno izgubo vseh državljanskih pravic. Zaprt je bil v Kočevju, Ljubljani, v Mariboru, v Resniku pri Zagrebu, kjer so delali avtocesto, v Slavoniji, v Novem Beogradu, potem še na Žalah in v centralnih zaporih v Ljubljani. Po sedmih letih in štirih mesecih zapora med 43 duhovniki je bil 7. januarja 1953 pomiloščen. Po treh tednih ga je škof Vovk imenoval za župnika pri Treh kraljih nad Žirmi, kjer je ostal do l. 1968. Od tam je bil imenovan za župnika v Horjul, kjer je ostal 23 let. Od leta 1991 pa do smrti l. 2004 je živel na Vrhniki.

Zaradi hudega preganjanja, pogumnega pričevanja in zvestobe veri in Cerkvi ga je škof Rode imenoval za častnega kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja.

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar