nedelja, 06. junij 2021

6. FRENK JERMAN –vrnjenec iz Vetrinja Srce Jezusovo, sveti tempelj Božji

»Z Marijo se po njenem brezmadežnem Srcu obračamo k Božjemu Srcu njenega Sina: k Srcu Jezusovemu, ki je sveti tempelj Božji, k Srcu Jezusovemu, ki je šotor Najvišjega … Če je torej res, da nekako vsak človek 'biva' v svojem srcu, potem v Srcu … Jezusa Kristusa biva Bog, saj je to srce 'tempelj Božji'.«

France Jerman ali Frenk, kot so ga klicali, ko je bil že mladenič (ker so bile štiri osebe iz iste družine z imenom France), se je rodil 16. oktobra 1920 v Dolu pri Ljubljani v družini šestih otrok staršema Francu in Tereziji r. Moder (teta prevajalca Janka Modra) v kmečki družini. Oče je bil mojster zvonar in kovač.

Jeseni leta 1942 je bil Frenk mobiliziran v nemško vojsko in poslan na urjenje na Poljsko, od tam pa na rusko fronto. Med koriščenjem dopusta leta 1944 je dezertiral in se pridružil partizanom. Ko je po nekaj mesecih spoznal, kaj se dogaja v Sloveniji, je zapustil partizane in se v Domžalah pridružil domobrancem. Maja 1945 leta se je z drugimi domobranci in civilisti umaknil na Koroško. Zatekli so se pod varstvo Angležev, ki so že zasedli Koroško. Niso bili vojni ujetniki, to so bili begunci, a za Angleže le valuta, s katero so plačali Titu za umik partizanov s Koroške. Pod pretvezo, da bodo begunce premestili v Italijo, so Angleži prodane domobrance in civiliste nalagali na vlake in tovornjake in jih, transport za transportom, predajali partizanom, ti pa so jih prek meje vozili v smrt; ene skozi Karavanke v Škofjo Loko – Šentvid – Kočevski rog; druge prek Pliberka – Dravograda – Velenja – kasneje prek Maribora – na Teharje.

Med izdanimi in prevaranimi je bil tudi Frenk Jerman. Partizani so njegovo četo prevzeli od Angležev 28. maja zvečer v Pliberku, nato so jih peljali do Slovenj Gradca, kjer so čakali, brez hrane, tri dni. Sledil je prevoz do Mislinje, od tam pa peš proti Velenju, ker je bila železniška proga razdrta. Ko so korakali skozi temno sotesko Huda Luknja, je Frenk skočil iz vrste in se po hudourniški strugi povzpel do gozda in ušel. A svoboden je bil le nekaj dni. Prijatelj, ki je z njim pobegnil, je bil ujet in je verjetno povedal, da je z njim ušel Frenk Jerman. Tako so ga partizani prijeli na domu. Ne bi ga dobili – toda, ko so grozili, da bodo družino postrelili in zažgali hišo, je stopil iz skrivališča in se predal. Zaprli so ga v šoli v Domžalah. Po nekaj dneh mu je spet uspel pobeg iz zapora in kmalu je bil na Koroškem. Še dvakrat se je v septembru leta 1945 vrnil domov: prvič po spričevala in poln nahrbtnik knjig in učbenikov za gimnazijo, ki je delovala v taborišču Peggez, kjer je tudi maturiral, in drugič, da je s prijateljem pomagal še trem Slovencem zbežati v Avstrijo.

A »kamen, ki so ga (ti) zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen« (Ps 118). V poletnih dneh leta 1945, ko se je po Sloveniji stopnjevalo nepredstavljivo nasilje, so se v taboriščih v Avstriji in Italiji slovenski begunci, kar jih je ostalo, hitro prilagajali novi stvarnosti. Izgubili so domovino, imetje, očete, brate, ljubljene. Ohranili so življenje, vero, narodno zavest, dostojanstvo. Pridobili so svobodo. V treh letih taborišč, povezani v skupni žalosti in molitvi, so ustvarili mali čudež, ki bi bil lahko zgled za vsa begunstva. Iz nič je na majhnem prostoru zaživela mala Slovenija, ki se je leta 1948 razpršila po svetu. Nekateri so ostali v Evropi, veliko jih je šlo v Združene države, v Kanado in Avstralijo, kakšnih 7.000 pa v Argentino – med njimi tudi Frenk, ki je nekaj let po prihodu tam spoznal svojo bodočo ženo Lučko Kralj in se z njo poročil.

V tej široki domovini so se rodili njihovi potomci, državljani različnih držav, a vedno Slovenci. »Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija,« poje njihova himna. Frenk se nikoli več ni vrnil v Slovenijo. Umrl je 19. marca 1980 in je pokopan v Barilochah (Argentina).

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar