»Kakor so se mnogi nad njim zavzemali, zakaj nečloveško je bil spačen njegov obraz, njegova podoba ni bila več človeški slična …!« (Iz 52,14). »Bil je mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor človek, pred katerim skrivajo obličje, preziran da ga nismo čislali. On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega« (Iz 53,3–4). Srce Jezusovo, z zasramovanjem zasičeno, znamenje, kateremu bodo nasprotovali.
Janez Raztresen je bil rojen 27. marca 1895 v Šentjoštu nad Horjulom, a se je s starši kmalu preselil na Hlevni Vrh k Sv. Trem Kraljem. Po končani gimnaziji je vstopil v bogoslovje in 6. julija 1919 prejel mašniško posvečenje. Prvo kaplansko službo je nastopil v Koroški Beli, zatem je bil premeščen v Dobrnič in nato na Krko na Dolenjskem. Bil je vnet in delaven duhovnik. Dobro se je znašel tako v delavskem kot kmečkem okolju. Bil je odločen, dosleden, mož beseda, gostoljuben in vesele narave; rad je delal z mladimi, zato so ga imeli radi.
Leta 1930 je prevzel suhorsko župnijo pri Metliki, kjer je deloval do druge svetovne vojne. Tedaj je tudi njegova župnija začela čutiti nasilje italijanskih okupatorjev, pa tudi nasilje komunistične revolucije. Začele so padati prve žrtve. Raztresen je opozarjal, da bodo ljudje spregledali, ko bodo začele padati tudi duhovniške žrtve, saj je OF izvajala ne le partizanski odpor, temveč še bolj nasilje nad prebivalci, posebno je preganjala Cerkev in duhovnike. Zavedal se je, da je tudi sam ogrožen, zato se je Bogu izročil kot žrtev.
Partizani so prišli ponj 21. julija 1942. Odpeljali so ga v bližnjo vas Hrast in od tam naprej. Nekaj pričevalcev je govorilo o njegovem mučenju. Po vojni se je neki partizan v vinjenem stanju hvalil, kako ga je mučil. Raztresnov sošolec Ludvik Puš je v ZDA objavil članek, v katerem pravi, da je bil Raztresen mučen pri živem telesu tako, da so rezali jermene z njegove kože.
Še bolj pretresljivo pričevanje pa beremo v knjigi Jožeta Javorška-Brejca Spomini na Slovence, ko je še z dvema partizanoma obiskal taborišče Maverlen. Tam so zgroženi zagledali h kolu privezano starejšo žensko, pod katero je gorel ogenj. Že mrtva žena naj bi bila italijanska vohunka. Poleg nje so na konjski odeji zagledali ležečega nagega sivolasega moškega, ki je v mukah, hlipanju in ječanju skušal izreči prošnje besede, pa je onemogel. Javoršek je z grozo v tem ubožcu prepoznal suhorskega župnika Raztresna. Zraven žrtve je stal partizan Ahac (prof. Dušan Pirjevec) z okrvavljeno črepinjo v roki in srdito gledal. Dva mlada partizana sta stala ob nesrečnem župniku, ki je na hrbtu imel s črepinjo izrisan srp in kladivo. Z Ahacem so se skregali zaradi tako nečloveškega mučenja. Povedal jim je, da je župnik Italijanom pošiljal podatke o partizanskih četah. Ahac je zakrivil tudi pomor skupine Ciganov iz Bele krajine, ker naj bi za majhen denar izdajali Italijanom podatke o partizanskih premikih.
Raztresen je bil umorjen dne 22. julija 1942. V semeniški kongregacijski kroniki je o njem zapisano, »da so ga ustrelili sredi noči«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar