ponedeljek, 01. junij 2015

1. Pogled usmiljenega Očeta





V duhu Jezusovega zatrjevanja, da dela, kar vidi pri Očetu, in ker delovanje naravno sledi čutenju, še posebej če je le-to povsem čisto in neokrnjeno, kot je bilo Jezusovo, lahko sklepamo, da je Jezus gledal in presojal ljudi in dogodke okoli sebe tako, kot jih je opisal v čudoviti priliki v treh dejanjih (o izgubljenih ovci, drahmi in sinu), ki jih je Luka zapisal v 15. poglavju evangelija. Tretjo priliko po navadi poimenujemo po »izgubljenem sinu«, a bi jo pravilneje morali po »usmiljenem očetu«. Poskušajmo razbrati, kakšen je pogled iz Jezusovega Srca, kot nam ga kaže ta prilika. Poskušajmo se vživeti:
Usmiljeni Oče … mlajši sin … starejši sin …
Izgubljena sinova … bolečina Očeta, ki ju ljubi … a ne more do njunih src …

Pomislimo in priznajmo nebeškemu Očetu, da sta oba sinova v vsakem izmed nas … Čeprav si želimo imeti očetov pogled, a je drža vsakega od obeh sinov močno zakoreninjena v našem mišljenju in čutenju … Skozi njune oči pogosto gledamo Boga tudi mi, z njunima srcema ga čutimo … in v sebi oblikujemo napačno podobo o Bogu … Očetu.

Skozi oči mlajšega sina doživljamo Boga kot oviralca naših življenjskih ambicij … ne da nam zaživeti v polnosti … ne dovoli nam tako želenih užitkov, za katere nas je pravzaprav sam ustvaril … ne da nam zaživeti svobode, kot se nam zahoče, čeprav nam jo je sam podaril … zato se Mu moramo upreti, pozabiti Nanj, se Mu odtujiti in končno pristati v popolni praznini.

S srcem starejšega sina skušamo biti pokorni, poslušni, pridni, storiti vse in še kaj … vsak dan moliti, s trudom opravljati svoje vsakdanje dolžnosti, redno hoditi k nedeljski sveti maši in še kaj dodati za »po vrhu« s kakšnim postom, miloščino ali dobrim delom … vse samo zato, da bi Mu ugajali, saj je naš Gospodar … in da bi si »kupili«, zaslužili, Njegovo naklonjenost in ljubezen … A vse to nam izsesava veselje in postajamo zagrenjeni »pridni« sinovi in hčerke.
Kako naj taki sprejmemo povabilo na gostijo veselja ob tem, ko je sprejel nazaj »onega«, ki Ga je tako izigral … Bog pa nič!?

In vendar: usmiljeno Srce Jezusovo, naj se odpremo tvojemu usmiljenemu pogledu na nas! Pokaži nam, kako naj s tvojim Pogledom in Srcem pogledamo na tiste tvoje »ubogljive starejše brate«, ki v Siriji in Iraku obglavljajo; ali na tiste, ki so v Parizu in drugod ubijali. Oboji morda misleč, da izpolnjujejo voljo našega Očeta …
Ali kako naj z bolečino v srcu ljubimo tiste, ki (so) v Parizu ali drugod žali(li)jo najsvetejše stvari drugih s prepričanjem »mlajših bratov«, da si smejo svojo svobodo vzeti samo zase, ne da bi jim bila pot za uresničitev sočutja in ljubezni do vsakega Očetovega otroka …
Kako naj … ljubimo tiste, ki vse te in podobne poglede uzakonjajo?!

Jezus, žal nam je, da pišemo v svoje srce lažno ikono Tvojega Pogleda … žal, da po njej oblikujemo svoje lažne misli, želje, hrepenenje, besede in dejanja … in pri tem celo mislimo, da delamo v tvojo slavo … Oprosti … in odpusti …

A še bolj Te prosimo moči, da bi dovolili, da nam naše poglede preoblikuješ v svoj Pogled, ki je identičen s Pogledom usmiljenega Očeta, da bomo vsak dan postajali bolj usmiljeni sinovi in hčere skupnega usmiljenega Očeta in zato usmiljeni bratje in sestre tistim, ki čakajo, da jih v našem pogledu doseže Tvoj Pogled …

Ni komentarjev:

Objavite komentar