četrtek, 11. junij 2015

11. Evharistija, središče življenja družine



Evharistični obed, zlasti nedeljska sveta maša, je »hrana življenja« in »zdravilo nesmrtnosti«, kjer se družina hrani in si zdravi vse smrtonosne izvire zla. Redno združevanje s Kristusom pri obhajilu naj bi bil osrednji »duhovni vodnjak« družine, pri katerem se »napaja« in krepi za sebi lastno življenje. Kristjanu je nedelja odločilen dan, ker je dan Jezusovega vstajenja, mala velika noč. Da pa to ni samo lepa misel, golo prepričanje, ampak resničnost, poskrbi vsebina svete maše, ki postane središče tega dneva in nato tedna, ki sledi. Nedelje v tem pomenu brez svete maše ni, saj je evharistija ponavzočitev Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja. To troje pa je vrhunski izraz Božje ljubezni do vsakega človeka. Vrhunskemu izrazu ljubečega pa se ljubljeni ne bi smel izmikati ali ga celo zavračati, če tudi sam resnično ljubi. Prav zaradi tega ostaja skozi vso zgodovino Cerkve nedeljsko obhajanje evharistije osrednji »steber« krščanskega življenja; je kot trajen »izvir« žive vode, h kateremu se verniki redno vračamo, saj po njem hrepenijo naša srca, kakor »jelen po potokih voda« (Ps 42,2).
Obred svete maše ima obliko pogovora, podobno kot dogajanje v vstajenjskem jutru na poti v Emavs in nazaj. Tam se Vstali kot tujec pridruži učencema, ki razočarana nad dogajanjem hitita lastnim zamislim o sreči naproti; po pozornem poslušanju jima s pomočjo Svetega pisma pomaga odstraniti zaslepljenost, da se jima lahko nato da prepoznati ob lomljenju kruha. Zato je nedeljska sveta maša najprej pristen dialog ob svetopisemskih odlomkih z živim Jezusom Kristusom, ki nas ljubi do konca tako, da nato ponovno utrdi življenjsko skupnost z nami, kar obed in lomljenje kruha pomeni. S tem nas vsaka sveta maša spodbuja in usmerja k rednemu pogovoru v družini; najprej gotovo med zakoncema, nato pa med starši in otroki; takšen dialog vso družino usposablja tudi za pozitiven dialog z bližnjo in daljno okolico. Pa tudi za pristno in velikodušno skupnost življenja, kjer drug drugemu podarjamo življenje, samega sebe.
Tudi obljuba Jezusovega drugega prihoda je v Evharistiji že na svoj način uresničena. Navzoč je »delček« nebes; Jezusova poveličana človeška narava, navzoča pod podobo kruha in vina s svojo podstatjo, je že v Božjih razmerah bivanja: je neumrljiva, netrpljiva, nevezana na razmere časa in prostora, popolnoma prosojna za Svetega Duha. S tem nam sporoča, da bo takšno tudi naše telo, ko bo vstalo; tudi telo žene, moža, otrok ... kakšen vir veselja za družino!
»To delajte v moj spomin« je Jezusovo naročilo, ker je želel, da bi imeli kristjani vsaj nekaj stika s poveličanim svetom, in to po Njem, ki ostaja trajno med nami sredi še nepoveličane zgodovine. Pod podobo kruha je navzoča »vsa polnost božanstva telesno« (Kol 2,9), če se izrazimo s Pavlom. Kdor veruje v Jezusa Kristusa kot Boga in človeka, ne more reči, da ga to ne zanima. Prvi kristjani so pogosto ponavljali, da raje umrejo, kot da bi opustili obhajanje evharistije. Mi pa smo morda predolgo preveč poudarjali le nedeljsko obveznost svete maše. Čeprav nas cerkvena zapoved seveda še vedno obvezuje, je vendar tudi res, da današnji človek, tudi vernik, težje sprejema »obveznosti« in »zapovedi«, kot je to človek v prejšnjih stoletjih. Pa tudi sicer je res neprimerno obhajanje svete maše zožiti na »zapoved«. Nedeljski dogodek svete evharistije je prej naša pravica! Te si ne bi smeli dati vzeti!
Ko pride Bog telesno med nas in je to dogodek odrešenja, ali je udeležba lahko dolžnost? Ali je ljubezen dolžnost? Ali imata mož in žena dolžnost, da sta skupaj? To je zanju pravica, ne dolžnost! In tako je tudi z Jezusom. V nedeljo je čas, da se usedemo z njim, se pogovorimo, poglobimo prijateljstvo in se z njim združimo v obhajilu.
V mesecih prvih svetih obhajil je še poseben izziv, da z zgledom in molitvijo pospremimo prvoobhajance na to sveto pot obhajanja nedeljske evharistije, ki naj bi jih skozi vse življenje vodila nebesom naproti.

Ni komentarjev:

Objava komentarja