sobota, 27. junij 2015

27. Evangeljski svet čistosti v posvečenem življenju



Tudi zaobljuba čistosti v posvečenem življenju ni predvsem in samo odpoved kaki naravni vrednoti. Ni prav, da bi jo prepoznali zgolj kot odpoved kakršnemu koli spolnemu deju zato, da bi odločno nastavili sekiro na korenino »mesenega poželenja« in bi tako vzpostavili popolno nadvlado razuma nad njim. Kajti, kot smo že premišljevali, prizadevanje za čistost zadeva vse neporočene in tudi zakonce. Vsi moramo namreč imeti spolne težnje pod polno kontrolo zato, da bi jih mogli dati na razpolago ljubezni. To nadvlado je težko vzdrževati in zahteva nenehno in rastočo askezo (vajo), ki se v teh primerih imenuje zdržnost.
Zaobljuba čistosti v redovnem življenju mora biti nekaj več. Osebi posvečenega življenja pomaga, da po Kristusovem zgledu v njej »umre« tudi naravna pravica in potreba, ki je globoko vpisana v človeško naravo, da se poroči in ima otroke. Zato predstavlja podaritev Bogu tudi najvišje dobrine zakona, z odpovedjo ne le spolni govorici telesa, ampak tudi medsebojnemu dopolnjevanju, srečevanju, pomoči … S tem pa je uresničeno veliko več kot zgolj zdržnost. Če je askeza in krščanska čistost zelo radikalna in zahtevna, naravnana na to, da zakonci živijo dobro svoj zakon, pa redovna čistost zahteva od posvečene osebe, da naj ga sploh ne živi in da naj da »umreti« tisti pomembni del same sebe, ki je bil ustvarjen prav za zakon. Če ne razumemo tega in ne sprejmemo »smrti«, ki iz tega izhaja, bomo zmanjšali redovno čistost na preprosto zatrtje nagonov. Temeljni vzgib k ljubezni, ki ga spolnost na tako čudovit način prebuja, pa bo, namesto da bi bil dan popolnoma na razpolago Božji ljubezni, ostal nepotešen (frustriran) in povzročal predvidljive posledice, ki jih tudi v občestvu Cerkve v zadnjem času boleče odkrivamo pri posameznih članih.
Če posvečena oseba pozitivno sprejme to »smrt«, ki jo zaobljuba prinaša, je lahko vsa njena sposobnost ljubezni in rodovitnosti dana na popolno razpolago nadnaravnemu življenju zato, da bi jo to življenje popolnoma preželo in povzelo vase. Zrela in pravilno izoblikovana oseba posvečenega življenja razume, da redovna čistost ni predvsem v tem, da ne ljubi žene/moža, ali v tem, da se odpove otrokom - družini. Marveč je v tem, da dá vso svojo sposobnost ljubiti na zakonski način na razpolago Božji ljubezni v okviru kake (redovne) karizme in postane s tem vidno in konkretno podaljšanje »poročne skrivnosti«, s katero je Kristus v učlovečenju vzel v posest človeškost in si je iz nje naredil svoje telo. Redovna čistost pomeni podaritev svojega »mesa« (celoto svojega bitja na tem svetu), da bi - potem ko je oseba postala eno s Kristusovim - postala začetek življenja ne le za enega, ampak za mnoge.
V Edenu je človek posedoval polno deviškost in čistost kot popolno prosojnost, sposobnost celostnega srečanja in popolnega občestva duha z drugimi in z Bogom; občestvo, ki bi se prelilo v telesa in bi jih naredilo deležne duhovne rodovitnosti. Z grehom se je tudi telo zatemnilo in je postalo okop, prek katerega moramo, da pridemo do osebnega srečanja z drugim. Redovna zaobljuba čistosti, ki gre onkraj telesa in daje prednost srečanju na duhovni ravni – vključujoč tudi telesno razsežnost, odpira pomembno pot za vrnitev k prvotnemu redu.
Z zaobljubo čistosti posvečene osebe izročijo Bogu svojo ljubezen, ki bi sicer pripadla eni sami ženi (ali enemu možu) in lastnim otrokom. S tem se zavežejo k preseganju spolne dimenzije ljubezni in naravnih odnosov očetovstva/materinstva, da bi iskali samo v Bogu polnost občestva in se naučili samo od Njega, kaj pomeni biti oče (mati). S tem že, sicer na nepopoln način, sevajo v svet nebeško uresničevanje odnosov.

Ni komentarjev:

Objava komentarja