četrtek, 04. junij 2015

4. »Navodila za uporabo« človekovega srca



Jezus v sebi neločljivo združuje Boga in človeka. Njegovo Srce združuje Božjo in človeško skrivnost. Zato so pogledi njegovega Srca za nas ljudi tako dragoceni, seveda tisti človeški, saj onih Božjih ne moremo dojeti direktno. In prav zato nam jih »prevaja« On, najboljši Prevajalec Božjega jezika v človeškega.
Nekoč se je pogovarjal z Nikodemom in mu poskušal podati resnico o novem rojstvu, o prerojenju v Svetem Duhu. Čeprav je bil farizej, mu kar ni in ni mogel dopovedati. Razlagal mu je tudi o sodbi, ki je v tem, da so ljudje bolj vzljubili temo kakor luč, kajti »njihova dela so bila hudobna … kdor pa ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu« (Jn 3,19.21). Jezusov pogled jasno pokaže nasprotje med »hudobnimi« in »dobrimi« deli. Ko je pozneje isto skrivnost Pavel razlagal Efežanom, je zapisal: »Njegova stvaritev smo, ustvarjeni v Jezusu Kristusu za dobra dela« (2,19).
V življenju naletimo na eni strani na »mrtva dela«, na greh in njegove posledice, ki nimajo izvora v Bogu. Niso izraz Božje jeze nad nami kot grešniki. Korenina greha izhaja iz človeka samega in iz hudobnega duha. Bog je ustvaril svet z določenimi zakonitostmi. Izvorno v stvarstvu vlada določen red. In ko človek v ta red s svojimi odločitvami vnese nered, se pojavijo bolečine, trpljenje, bolezni, zlomljeni odnosi, ranjenosti … Bl. škof Anton Martin Slomšek je slikovito opisal to dogajanje tako, da je primerjal naravo in človeka: nered v ozračju povzroča orkane, ki povzročajo katastrofe, nered v osrčju zemlje povzroči potrese, ki lahko rušijo na površju zemlje …
Nered v človeku pa povzroča bolečine in trpljenje in vnaša v medsebojne odnose velike ovire. In ta nered je greh in vse kar je nasprotno Božji zamisli o človeku. Pri tem se narava preprosto brani in vedno »odgovori«; če ji delamo silo, »udari« nazaj tudi sama. Tako v nižji naravi kot tudi v odnosih med ljudmi. Ni treba »kaznovati« Bogu, saj naravne zakonitosti same odreagirajo. A te naravne reakcije so za človeka zelo koristne, če jih zna »brati«. Zakaj nas zaboli, speče, kot rečemo, če se dotaknemo razgretega predmeta? Ker je to za nas koristno. Brez te telesne bolečine bi bili vsi že precej pohabljeni. In zakaj notranje trpljenje in bolečine, ki si jih zadajamo med seboj na duši in v duhu? Tuti te bolečine so »koristne«, saj sporočajo, da se je nekje v nas ali okolici zgodilo nekaj, kar je proti redu, ki ga je Bog po stvarjenju položil v nas kot svoje stvari. Seveda je mogoče odreagirati napačno: da se umaknemo, skrijemo, udarimo nazaj, se jezimo, sovražimo … A, ker smo ustvarjeni za »dobra dela«, nas zaboli vse, kar je v nasprotju s to resnico o nas. Zato lahko ob takšni bolečini, prizadetosti, užaljenosti, ali kakorkoli jo že imenujemo, odreagiramo tudi pozitivno: na zlo je mogoče po zgledu Jezusovega Srca odgovoriti tudi z dobroto, ljubeznijo, ki rodi usmiljenje in odpuščanje.
V središču kristjanovega življenja naj bo vedno »Dobro delo«, ki je Jezus sam. On je Božje »Dobro delo« v naše dobro, v naše zveličanje. In to »Delo« se želi kot v koncentričnih valovih po nas razširjati v svet ter odstranjevati »hudobna dela« in njihove posledice. Ta val se začenja z Jezusovo evharistično navzočnostjo, vzvalovi nato mene in tebe, po naju se širi na družinske člane in druge bližnje, v šole, na delovna mesta, na področja prostočasnih dejavnosti, po družbenih omrežjih se lahko neomajno širi po vsem svetu, zajame družbena dogajanja, gospodarske trende in politične usmeritve ter oplemeniti kulturne in umetniške tokove …
Duhovnost Marijinega in Jezusovega Srca nas neustavljivo vodi v to smer in nam izredno močno pomaga, da spet odkrijemo lastno knjigo »Navodil za uporabo« svojega življenja, ki nam je podarjeno in tudi odrešeno z dragoceno Krvjo našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar