Jezus
v sebi neločljivo združuje Boga in človeka. Njegovo Srce združuje Božjo in
človeško skrivnost. Zato so pogledi njegovega Srca za nas ljudi tako dragoceni,
seveda tisti človeški, saj onih Božjih ne moremo dojeti direktno. In prav zato
nam jih »prevaja« On, najboljši Prevajalec Božjega jezika v človeškega.
Nekoč
se je pogovarjal z Nikodemom in mu poskušal podati resnico o novem rojstvu, o
prerojenju v Svetem Duhu. Čeprav je bil farizej, mu kar ni in ni mogel
dopovedati. Razlagal mu je tudi o sodbi, ki je v tem, da so ljudje bolj vzljubili
temo kakor luč, kajti »njihova dela so
bila hudobna … kdor pa ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova
dela, ker so narejena v Bogu« (Jn 3,19.21). Jezusov pogled jasno pokaže
nasprotje med »hudobnimi« in »dobrimi« deli. Ko je pozneje isto skrivnost Pavel
razlagal Efežanom, je zapisal: »Njegova
stvaritev smo, ustvarjeni v Jezusu Kristusu za dobra dela« (2,19).
V
življenju naletimo na eni strani na »mrtva dela«, na greh in njegove posledice,
ki nimajo izvora v Bogu. Niso izraz Božje jeze nad nami kot grešniki. Korenina
greha izhaja iz človeka samega in iz hudobnega duha. Bog je ustvaril svet z
določenimi zakonitostmi. Izvorno v stvarstvu vlada določen red. In ko človek v
ta red s svojimi odločitvami vnese nered, se pojavijo bolečine, trpljenje,
bolezni, zlomljeni odnosi, ranjenosti … Bl. škof Anton Martin Slomšek je
slikovito opisal to dogajanje tako, da je primerjal naravo in človeka: nered v
ozračju povzroča orkane, ki povzročajo katastrofe, nered v osrčju zemlje
povzroči potrese, ki lahko rušijo na površju zemlje …
Nered
v človeku pa povzroča bolečine in trpljenje in vnaša v medsebojne odnose velike
ovire. In ta nered je greh in vse kar je nasprotno Božji zamisli o človeku. Pri
tem se narava preprosto brani in vedno »odgovori«; če ji delamo silo, »udari«
nazaj tudi sama. Tako v nižji naravi kot tudi v odnosih med ljudmi. Ni treba
»kaznovati« Bogu, saj naravne zakonitosti same odreagirajo. A te naravne
reakcije so za človeka zelo koristne, če jih zna »brati«. Zakaj nas zaboli,
speče, kot rečemo, če se dotaknemo razgretega predmeta? Ker je to za nas
koristno. Brez te telesne bolečine bi bili vsi že precej pohabljeni. In zakaj
notranje trpljenje in bolečine, ki si jih zadajamo med seboj na duši in v duhu?
Tuti te bolečine so »koristne«, saj sporočajo, da se je nekje v nas ali okolici
zgodilo nekaj, kar je proti redu, ki ga je Bog po stvarjenju položil v nas kot
svoje stvari. Seveda je mogoče odreagirati napačno: da se umaknemo, skrijemo,
udarimo nazaj, se jezimo, sovražimo … A, ker smo ustvarjeni za »dobra dela«,
nas zaboli vse, kar je v nasprotju s to resnico o nas. Zato lahko ob takšni
bolečini, prizadetosti, užaljenosti, ali kakorkoli jo že imenujemo, odreagiramo
tudi pozitivno: na zlo je mogoče po zgledu Jezusovega Srca odgovoriti tudi z
dobroto, ljubeznijo, ki rodi usmiljenje in odpuščanje.
V
središču kristjanovega življenja naj bo vedno »Dobro delo«, ki je Jezus sam. On
je Božje »Dobro delo« v naše dobro, v naše zveličanje. In to »Delo« se želi kot
v koncentričnih valovih po nas razširjati v svet ter odstranjevati »hudobna
dela« in njihove posledice. Ta val se začenja z Jezusovo evharistično
navzočnostjo, vzvalovi nato mene in tebe, po naju se širi na družinske člane in
druge bližnje, v šole, na delovna mesta, na področja prostočasnih dejavnosti,
po družbenih omrežjih se lahko neomajno širi po vsem svetu, zajame družbena
dogajanja, gospodarske trende in politične usmeritve ter oplemeniti kulturne in
umetniške tokove …
Duhovnost
Marijinega in Jezusovega Srca nas neustavljivo vodi v to smer in nam izredno
močno pomaga, da spet odkrijemo lastno knjigo »Navodil za uporabo« svojega
življenja, ki nam je podarjeno in tudi odrešeno z dragoceno Krvjo našega
Gospoda Jezusa Kristusa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar