torek, 30. junij 2015

30. Ohranjajmo v duhovnem spominu poglede iz Jezusovega Srca



Sklep Vrtnic vabi k razmisleku o ohranjanju uvidov, ki so se prebujali ob vživljanju v Jezusove poglede na nekaj sodobnih dogajanj, predvsem pa na zakonsko in družinsko ter posvečeno življenje. Jezus je moral večkrat poseči v svet razmišljanja in doživljanja svojih prvih učencev, da jim je pomagal ohranjati pravo smer. Njegova veseda nam to pomaga še danes. Za sklep Vrtnic smo zato izbrali dve svetopisemski besedili, ki poudarjata Jezusov pogled na življenje in nudita primerno »optiko« za ohranjanje njegovega pogleda tudi danes.
Prvega smo že srečali na začetku meseca vrtnic. Janez je zapisal, da je Jezus uporabil primero o pšeničnem zrnu, ki mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33), da je prav usmeril duhovni pogled učencev. Jezus je mislil najprej nase. On je kot »seme« po »nujnosti« Božje ljubezni umrl na križu, da bi vsi imeli možnost večnega življenja. A sporoča tudi nam: sredi zgodovinske izkušnje smrti, ki človeku na koncu vzame vse, se pri Njem pojavi smrt, ki daje življenje! Sledi vabilo: »Če hoče kdo meni služiti, naj hodi za menoj« (12,26). Jezus si želi, da bi mu sledili. Kar pomeni umirati sebi, da bi ostali živi; umreti sebi, da ne bi ostali sami. Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo. Za sklep Vrtnic bi si pravzaprav morali odgovoriti na vprašanje: ali po tem mesecu razmišljanja in molitve ob Jezusovem Srcu bolj živimo ali smo še bolj »mrtvi«. Jezusova primera o semenu je zelo praktična, saj na razumljiv način daje »orodje« za prepoznavanje pravega, Jezusovega načina ravnanja.
Drugi odlomek, ki naj nam pomaga ohranjati Jezusov pogled na odnose z ljudmi, pa najdemo pri evangelistu Luku, ki je zapisal: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje« (Lk 6,36-38). Če nam je prejšnji odlomek pokazal, kako gledati nase in na svoje življenje, je v ta odlomek ujet pogled Jezusovega Srca na življenje v skupnosti. Usmiljenje je Božja resničnost, po kateri se popolnoma loči od človeka. V pravem pomenu besede je lahko usmiljen le On; človek, grešnik, pa deležen njegovega usmiljenja. Kajti usmiljenje ne pomeni »pomesti pod preprogo« krivde in posledic greha, ampak jih vzeti nase in jih izničiti. Dobesedno lahko to stori le Bog. In v Jezusu Kristusu je tudi storil. Ker smo kot grešniki najprej deležni Božjega usmiljenja, smo dolžni podobno ravnati tudi v naših medsebojnih odnosih. In sedaj pomislimo, kakšno bi bilo življenje v zakonih, družinah, različnih skupnostih, družbi, če bi se ravnali po tem Jezusovem pravilu. »Soditi« pomeni dogajanje v srcu človeka, ki drugega sam pri sebi pre-soja; kot sodnik na sodišču. Napačno si predstavljamo Boga »sodnika«, če ga primerjamo sodniku na sodišču. Ko si ga tako predstavljamo, si že slikamo malika. Bog sodi tako, do jasno loči dobro od zla in zlo s svojo »sodbo« uniči. Ni pa »sodnik«, ki bi obsojenega spoznal za krivega in ga kaznoval. Prav nasprotno, Bog želi človeka, tudi grešnika, osvoboditi. Človek pa po navadi »sodi« tako, da drugega obsoja. Če bi pa v kaki skupnosti, na primer družini, nihče v srcu ne sodil drugega, tudi nihče ne bi bil sojen. »Obsoditi« pomeni svojo sodbo tudi javno izraziti pred drugimi. Če v družini nihče ne bi drugih obsojal, tudi sam ne bi bil obsojen. Če bi vsak takoj odpustil, ne bi mogle nastati zamere, napetosti, očitki, spori, razdori, ločitve in … Notranje odpuščanje se nato utelesi v daru, v dajanju z dobro, potlačeno, zvrhano in potreseno mero. Ker Jezus ni določil, kaj naj damo, pomeni, da je treba dati vse, kar smo in kar imamo. Kar zadržimo zase, pravzaprav ukrademo drugim, sebi pa spremenimo v breme, težo, oviro.
Če nam to svetuje Jezus, ne more biti le neka utopija, ampak realno mogoče. Seveda ne zgolj s človeškimi močmi, ampak v moči Božjega usmiljenja in odpuščanja, ki vsakega izmed nas prehiteva in zato pripravlja, da bi mogli slediti njegovemu zgledu. Kot se ljubezen uresničuje v podarjanju, tako se usmiljenje v odpuščanju, ki spada med najvrednejše darove. Odpuščanja si nihče ne more dati sam, zato je tako osvobajajoče, ko ga prejmemo.
Torej: Srce Jezusovo, upodobi naše poglede po svojih pogledih!

Ni komentarjev:

Objava komentarja