torek, 16. junij 2015

16. Družina prostorje zveste ljubezni



Posvečeni najsvetejšima Srcema, Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu srcu, doživljamo ob Mariji še poseben privilegij, saj nas lahko kot Brezmadežna na osebno izkušenjski način uvaja v čist Jezusov pogled na zemeljske resničnosti in še prav posebej na družino. Njej so se vse bistvene stvari zgodile ali ob spočetju ali ob dogajanju božične skrivnosti, ki pomeni človeško rojstvo Boga med ljudmi. Oba zanjo osrednja dogodka sta se zgodila v osrčju družine: Marijino brezmadežno spočetje v okviru ljubezenske podaritve sv. Ane in sv. Joahima, za Kristusovo spočetje in rojstvo pa si je Bog kot »zemeljski prostor« izbral deviški odnos ljubezni sv. Marije in sv. Jožefa. Tudi zaradi takšnega odnosa s sv. Jožefom je bil omogočen Marijin ljubeč odgovor Bogu: »Zgodi se mi po tvoji besedi.« S tem je Bog dal neprekosljivo sporočilo svetu o mestu in o svetosti družine, te domače Cerkve očeta, matere in otrok, kot najbolj temeljnemu prostorju ljubezni med ljudmi in do Boga.
Že vse od lanske izredne sinode o družini, a tudi že prej, veliko molimo, se pogovarjamo in poskušamo dati Svetemu Duhu dovolj prostora za navdihe pri iskanju odgovorov na težavne razmere današnjih zakoncev in družin. Po vsem tem dogajanju bi lahko na družino nanašali povabilo Gospodarja življenja »Prijatelj, pomakni se više« (Lk 14,10) tako, da bi se slišalo: »Družina, pomakni se više.«
Pomakni se više v kvaliteti svojega življenja. Naši pogovori o družini naj ne bodo tarnanje, ampak predvsem veselo iskanje in prizadevanje, pri katerem se medsebojno spodbujajmo, da bi vsak v svoji družini naredil kaj konkretnega za rast pozitivnih odnosov v ponižnosti. Kar pomeni: želeti se drug od drugega kaj naučiti, služiti drug drugemu, odpuščati in ljubiti, tudi ko se pojavi nesimpatičnost. Še bolj konkretno: poglobiti zakonski odnos, predvsem z izboljšanjem pogovora, prav tako poživiti pogovor med starši in otroki ter vseh z Bogom – za to porabljen čas ni nikoli za družino stran vržen čas. Nadalje to pomeni učiti se zasesti zadnje mesto v družini: kar pomeni, da smo pripravljeni drugemu služiti, se zanj darovati, ga izbrati pred seboj, ko se odločamo za različne stvari. Za odrasle je to vsakdanji kruh družinske ljubezni, za otroke pa poleg tega kruha še prva šola ljubezni, dobrote in darovanja za sočloveka, iskrenosti, delavnosti, spoštovanja resnice in pravičnosti. To je življenjski vzorec, ki bo otrokom mogel vse življenje pomagati živeti po največji zapovedi ljubezni.
K temu vzorcu spada tudi zvestoba v zakonski podaritvi do smrti, ki vključuje trud za čisto življenje pred sklenitvijo zakramenta zakona in po njej ter za trdnost v obdobjih preizkušenj, ki jih tudi v zakonskem in družinskem življenju ne manjka. Ljubezen je zato, ker ni nikoli v polnosti uresničena, trajno odkrivanje in prav zato neizčrpna avantura. In v tem je mesto za zvestobo, ko sprejmemo drugega »takšnega, kot je«, v njegovi intimnosti in edinstvenosti osebe. V tem ima svojo privlačnost trajno odkrivanje in rast v odnosu. Zadovoljiti se samo s tem, da zakonca ne prevaraš, bi bilo zelo polovičarsko in nikakor znamenje goreče ljubezni. Zvestoba pomeni veliko več: pomeni trajno želeti dobro ljubljene osebe. Osebe, ki se močno ljubijo, se nikoli ne nehajo vzajemno spoznavati in se čuditi druga nad drugo, kajti življenje je vsakodnevno spreminjanje. Oseba sozakonca je zato v stalnem vzajemnem nastajanju in je nikoli dokončano stvarjenje. Zato lahko v bibličnem jeziku nežnost zakonske ljubezni med zakoncema razumemo kot »Božjo roko«, ki ustvarja in oblikuje njuno materijo ter jo dela za zakrament svoje lepote. Spolna privlačnost pri tem ni zožena na iskanje neke »senzacije«, ampak je izraz odnosa z osebo kot celoto: ne izraža le potrebe po telesu, ampak po »učlovečenem« srečanju dveh ljubečih se oseb. Ljubezen se sprevrže, kjer se izgubi smisel za zvestobo. Nikoli ni mogoče dokončno predvideti, kako se bo oseba ob tebi razvijala. Zato tisoč predzakonskih eksperimentov ne zagotavlja »srečnega zakona«. Živeti v zvestobi pomeni: »Izbral sem te, da podelim svoje življenje v enkratnem in edinem življenjskem projektu s teboj; in ta izbor je edini mogoč »dokaz«, da te ljubim.« Zakonca si ne moreta reči »Ti si zame vse«, si pa morata vsak dan ponoviti: »Ti si zame edini/a.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja