ponedeljek, 08. junij 2015

8. Družina je osnovna prenašalka vere



Družina je naravno prva prenašalka vere naslednji generaciji. A prenaša lahko le, kar ima, ali še bolje, kar živi. Med nami je pojmovanje družine vse bolj ohlapno, vrednostni sistem je obarvan zelo subjektivno potrošniško. Zaradi tega se tudi v kristjanih plitvi verska zavest, da je družina pomemben Božji dar, ki za kristjana temelji na zakramentu svetega zakona, ki ji z dosmrtno zavezanostjo med zakoncema za dobro drug drugega in otrok daje prepotrebno trdnost v Bogu. Težka je naloga v takšni klimi poglabljali zavest o zakramentu zakona: da Bog želi vzeti dosmrtno ljubezensko podaritev moža in žene za nosilko svoje žive in dejavne ljubezni v svetu. Podobno kot se posvečena hostija razlikuje od neposvečene, se tudi po zakramentu zakona posvečena zveza moža in žene razlikuje od neposvečene. Zakon med kristjanoma ni samo njuna stvar, saj je Božji dar tudi vsem ljudem, še zlasti njunim otrokom. Zato je velika rak rana v zavesti mnogih ljudi in tudi kristjanov pojmovanje, da so zunajzakonske skupnosti praktično enake zakramentu zakona. Čeprav civilna zakonodaja uzakonja takšno prepričanje, pa to ne pomeni, da je sprejemljivo tudi z verskega stališča. Dejansko so v takšnih zvezah, ko gre za kristjane, partnerji pa tudi otroci in vsa okolica ter vsa Cerkev prikrajšani za mnoge darove milosti, ki jih zakrament svetega zakona prinaša in uresničuje. In ker so starši otrokovi prvi evangelizatorji, so zaradi takšnega življenja veliko manj kredibilni, če še sploh želijo prenesti vero na otroke. To stanje nam je izziv za dodatno odkrivanje vrednot tega zakramenta. Brez poglobljenega poznanja skrivnosti zakramentalnega dogajanja v krščanskem zakonu ne bo mogoče izboljšati stanja glede tega zakramenta.
Velik pomen zakona in družine je Bog razodel tudi s tem, ko ni izbral samo Marije za učlovečenje svojega Sina, ampak hkrati tudi medsebojni odnos med Marijo in Jožefom, torej njuno vzajemno ljubezen – njun zakon, ki je postal naravno okolje za človeško zorenje učlovečenega Boga. S tem je Bog sam poudaril, da je odnos med ženo in možem naravno in od njega hoteno okolje za spočetje, rojstvo in razvoj otrok. Prav posebej pa to velja za njegov duhovni razvoj in še zlasti za razvoj vere. Kajti vzgoja v veri ni prenašanje idej o Kristusu, ampak življenje iz dejavnega odnosa z Njim. Otrok temeljne vzorce odnosov »vpije« iz doživljanja očeta in matere; tako tudi najgloblje temelje svojega odnosa do Jezusa sprejme iz doživljanja njunega odnosa z Njim. To je imel v mislih tudi bl. škof Anton Martin Slomšek, ko je zapisal, da bo Evropo rešil le zakrament svetega zakona in na njem zgrajena družina. Vedno bolj se zdi, da je bila ta njegova ugotovitev preroška.
Podobno zaskrbljenost nad stanjem, a hkrati tudi zaupanje v ustanovo družine in zakona izraža tudi papež Frančišek v Veselju evangelija: »Družina prestaja globoko kulturno krizo kakor vse skupnosti in družbene povezave. V primeru družine je krhkost povezav posebno resna, ker gre za temeljno celico družbe, za prostor, kjer se učimo živeti skupaj v različnosti in pripadati drugim, za prostor, kjer starši predajajo vero otrokom. Zakon namerno pojmujejo zgolj kot obliko čustvene zadovoljitve, ki jo je mogoče poljubno osnovati in spremeniti v skladu z občutkom posameznika. Nepogrešljivi prispevek družine družbi pa vendar presega raven čustvenosti in naključnih potreb dvojice. Francoski škofje pojasnjujejo, da zakon ne izhaja »iz čustva ljubezni, ki je po opredelitvi minljiv, ampak iz globine obveznosti, ki jo prevzameta ženin in nevesta, ki privolita, da skleneta vsestransko življenjsko skupnost« (Francoska škofovska konferenca, Svet za družino in družbo, 28. september 2012).« (66)

Ni komentarjev:

Objavite komentar