nedelja, 21. junij 2015

21. Redovna zaobljuba evangeljskih svetov



Razmišljali smo že, da je Jezus izbral za svoj življenjski slog ponižnost, ki je zato temeljna evangeljska krepost. Sije iz prav vsake Jezusove življenjske odločitve. Zato je tudi kot nekakšen »steber« življenja po evangeliju, ali »deblo« drevesa evangeljskega življenja. Ko pa se to »drevo« razveji, požene tri osnovne veje: čistost, uboštvo in pokorščino. Prav te tri življenjske drže imenujemo evangeljski sveti. Ali »nasveti«, ki jih Jezus svetuje vsem, potem ko jih je sam sprejel kot konkreten način svojega življenja. V najširšem smislu so namenjeni vsem kristjanom, saj smo po krstu postali »udje« njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, in kot takšni poslani v današnji svet, da po nas vstopa v današnje razmere Kristus sam in da bi po našem načinu življenja tisti, ki Kristusa še ne poznajo ali ga premalo poznajo, lahko praktično videli, kako bi Jezus živel sredi naših razmer. A v posebno radikalni obliki, v smislu čim popolnejše podobnosti s Kristusom jih zaobljubijo v posvečenem življenju.
O evangeljskih svetih lahko razmišljamo z različnih vidikov, a pri tem ne smemo pozabiti na njihovo celotno podobo. Najpomembneje pa je, da imamo nenehno pred očmi Kristusovo skrivnost, iz katere sveti izhajajo in h kateri so usmerjeni. Poglejmo nekaj vidikov.
Evangeljski sveti so pogosto predstavljeni kot odpoved. Poudarjeno je asketsko prizadevanje z namenom, da bi uredili lastna osnovna teženja. Le-ta so po grehu močno ranjena in so vzrok trojnega poželenja, v katerem koreninijo vsi moralni odkloni. Z zaobljubami redovnik v veliki meri odvzame netivo temu poželenju in s tem nastavi sekiro na korenino ter ustvari ugodne razmere za vzpostavitev reda v sebi in za razvoj ljubezni po Jezusovem zgledu. Ob tem iz ljubezni do Boga žrtvuje dobrine (imetje, samostojno udejanjanje svobodne volje, ugodje), ki so prav gotovo zelo dragocene. Z izrecnim namenom slaviti Boga, daje odpovedi sami večjo vrednost, kot je vrednost žrtvovane dobrine in osvetli njeno pozitivnost. S tem ne smejo biti razvrednotene dobrine, ki so predmet odpovedi: materialne dobrine, svobodna osebna pobuda in vrednote, povezane s spolnostjo. Napačno je, če so zaobljube predstavljene kot prizadevanje za lastno moralno popolnost in ne kot češčenje Boga in izbira Kristusa ter način, da bi se popolnoma upodobil po njem.
Zato je pomembnejši vidik, da so evangeljski sveti najboljši način, da te vrednote primerno uresničimo. Uboštvo - ni le odpoved materialnim vrednotam, temveč najboljša možnost, da te dobrine dobro uporabimo za služenje bratom in sestram ter da jih pravilno množimo z delom. Čistost - ni odpoved spolnosti in ljubezni, temveč odličen način, da ju razvijamo in tako dosežemo človeško in s tem tudi čustveno ravnotežje, ki se izraža v harmoničnih medsebojnih odnosih. Pokorščina - ni odpoved samemu sebi, temveč izvrsten način za razvijanje svobode Božjih otrok in osebne ustvarjalnosti. Ta vidik je resničen, kolikor predpostavlja uresničenje vsebine in cilja evangeljskih svetov: »Kdorkoli hodi za Kristusom, popolnim človekom, postane tudi sam bolj človek« (CS 41a). Toda polnost vrednot, ki jih sveti omogočajo doseči, gre skozi korenito posnemanje Kristusa in je njegova posledica.
Cerkev je prepričana, da »zaobljubitev evangeljskih svetov, čeprav je združena z odpovedjo dobrinam, ki jih je nedvomno treba zelo ceniti, ne nasprotuje resničnemu razvoju človeške osebnosti, ampak mu je po svoji naravi v kar največji prid« (C 46). Vendar evangeljski sveti niso »bližnjica« za dosego teh vrednot. Razlog odpovedi ni želja, da bi v najvišji meri dosegli človeške vrednote, ampak da bi hodili za Kristusom in se po zaobljubah evangeljskih svetov zedinjali z Njim. Uboštvo, čistost in pokorščina so izrecna izbira, s katero osebe posvečenega življenja od blizu sledijo Kristusu in njegovemu izničenju ter ga bolj nazorno razodevajo. Razlog za izbiro takega življenja je bolj radikalno »slediti Kristusu« in nič drugega.

Ni komentarjev:

Objava komentarja