ponedeljek, 29. junij 2015

29. Pogled iz Jezusovega Srca na duhovnike



Danes, ko bodo posvečeni novi duhovniki, je primerno, da poskušamo ujeti vsaj kakšen »utrinek« Jezusovega pogleda nanje. Premišljevanje Jezusovega načina življenja nas ohranja v resničnosti Božje izbire: izbral je majhno, ubogo, nemočno … da bi odrešil veliko, ošabno, revno, bogato, močno … Tej izbiri lahko sledimo od njegovega spočetja in rojstva naprej. Vsaka molitev ob zrenju Jezusovega življenja naj bi bila za duhovnika vedno nova priložnost za obnovitev lastne vizije služenja Gospodu in Cerkvi v duhu Jezusovega življenjskega služenja. Duhovnikova vizija življenja naj stoji na temelju, ki ga je postavil Gospod sam. Duhovniki so Jezusovi najbližji učenci, so njegov prvi »pastoralni projekt«. Ko so Jezusa vprašali, kdo je njegov učenec, je odgovoril, da tisti, ki vsak dan vzame svoj križ in hodi za njim (Lk 14,27). Ni rekel, da tisti, ki vsak dan mašuje, ali ki sezida novo cerkev … ampak … Še pred vsakdanjim križem pa naj se odpove vsemu, saj drugače ne more biti njegov učenec. To pa je kriterij uboštva, ki je izbrano iz ljubezni do Njega, kajti na gostijo Božjega kraljestva lahko pridejo le ubogi, izobčeni, pohabljeni, slepi, kruljavi … Takšno uboštvo vodi v krepost ponižnosti po Njegovem zgledu. Srce Jezusove kateheze je prav v uvajanju učencev v življenjsko držo ponižnosti.
Jezusov duhovnik je moder v »norosti«, ki odkrije svojo moč v izgubi vsega! Razkrinkujmo pri sebi skušnjave bogastva, moči, časti, nečistosti … ker vse to upočasnjuje rast Božjega kraljestva v naših župnijskih skupnostih. Uboštvo je obrambni zid duhovnega življenja. Če je cilj sveta postati bogat, močan, je cilj duhovnika, Jezusovega najbližjega učenca, postati ubog, nemočen, včasih tudi brez časti v očeh sveta ... V tem duhu bolje razumem edino Jezusovo spodbudo k »sovraštvu« do vsega drugega v primerjavi z Bogom in ljubeznijo do njega. Z Bogom ne more in ne sme nič tekmovati! Šele v takšni ljubezni do Gospoda z nedeljenim srcem dobijo vsi drugi ljudje in stvari primerno in pravo mesto na vrednostni lestvici. Jezus nas od svojega rojstva naprej uči, da je On prvi, ki je vse izpustil iz rok, in kdor želi hoditi za njim, naj stori isto.
Duhovnikova moč ni v oblasti, niti v pastoralni uspešnosti, takšni ali drugačni moči ali slavi, pa četudi bi izhajala iz daru ozdravljanja ali celo obujanja mrtvih, ampak v poistenju s Kristusom, in to z majhnim, ubogim, križanim ter njegovo Cerkvijo, ki zaradi verodostojnosti tudi izbira njegov stil življenja.
Tega življenjskega sloga se lahko učimo samo pri Njem, edinem Velikem duhovniku. Zato duhovnika še posebno spodbuja pogosto izrečena prošnja »upodobi moje srce po svojem svetem Srcu«, da kar dnevno, poleg svete maše, še vsaj pol ure preživi v njegovi telesni bližini pred morda odprtim tabernakljem. Ta vsakodnevni pogovor z Njim naj bi bil duhovniku vsaj tako nekaj svetega, kot je sveto vsakodnevno res osebno srečanje med možem in ženo. To so trenutki, v katerih duhovnik lahko vsak dan ponavlja prošnjo, podobno kot so to storili prvi učenci, da naj ga Jezus sam uči moliti. Ko so apostoli videli moliti njega, so si zaželeli takšne molitve. Ko smo zazrti v Jezusovo Srce, se nam skoraj samodejno porodi prav takšna želja.
Morda se po takšni »šoli molitve« lahko samodejno zgodi, da se bo komu, ki bo doživel duhovnika pri molitvi, vzbudila podobna želja in ga bo prosil, da naj ga nauči moliti tako, kot ga je videl moliti. In nikakršnega dvoma ni, da si verniki takšnega duhovnika, ki tako moli, želijo; neverni ali oddaljeni pa morda nevede iščejo. Izprosimo si pri Srcu Jezusovem takšnih duhovnikov.
Seveda pa takšna drža ni rezervirana za Jezusove učence v ožjem pomenu besede, duhovnike in škofe, ampak velja za vsakega kristjana. Vsak jo lahko udejanji na sebi lasten način. Prav zato smo kot Cerkev, ki je Kristusovo skrivnostno telo, postavljeni v svet, ki kljub drugačnemu videzu na dnu vsega prizadevanja za srečo nosi hrepenenje po Bogu.

Ni komentarjev:

Objava komentarja