torek, 02. junij 2015

2. Živi ali mrtvi



Živite ali ste mrtvi?
Zanimivo, a tudi čudno vprašanje je namenjeno tudi nam, ki smo tukaj zbrani in poslušamo letošnje Vrtnice. Je pravzaprav odmev Jezusovega Srca, ki ga je, če utihnemo v sebi, mogoče slišati vedno.
Nekoč, ko je želel svoje učence usmeriti v pravo smer, jim je Jezus povedal zelo jasno in razvidno priliko o »pšeničnem zrnu«, ki mora umreti, da obrodi obilo sadu (Jn 12,20-33). Z njo je najprej spregovoril o sebi. On je »seme«, ki mora po Božji »nujnosti« - ki je ljubezen - na križu umreti, da bi lahko dal nam življenje. S to idejo nas postavi pred paradoksalno ugotovitev: obstaja smrt, ki daje življenje.
Nato sledi jasno vabilo: »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj« (Jn 12,26). Jezusovo sporočilo postaja ob priliki o semenu jasno: kdor ne umira sebi, ostane sam. Samoljubje je sterilno. Seme, ki bi se želelo ohraniti, bi ostalo samo in bi s tem izgubilo tudi svoj smisel. Saj je v naravi obstoj semena namenjen razmnoževanju, pomnožitvi semen in z uresničitvijo tega izpolni seme svoj poglavitni smisel.
Življenje, ki se ne daruje, je mrtvo življenje! Ta ugotovitev je v jedru začetnega vprašanja: živite ali ste mrtvi? Če se ne darujemo in kolikor se ne darujemo, pravzaprav ne živimo zares pristnega človeškega življenja. V tem duhu je mogoče dojeti tudi drugo misel, ki zveni iz Jezusovega Srca: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25). »Sovražiti« je nasprotje od »ljubiti«. Egoist se naveže na svoje življenje, ga egoistično ljubi, zato ga pravzaprav izgublja že sedaj, saj je življenje ustvarjeno za podarjanje; kdor pa ga v egoističnem smislu »sovraži«, ker ga podarja in ne zadržuje zase, ga na pravi način ljubi in zato v polnosti živi in ga ne izgublja.
A ta pot, ki nam jo predlaga duhovnost Jezusovega Srca, je težka. Že samo razmišljanje o tem ni preprosto, kaj šele delovanje. A Bog, ustvarjalec in darovalec življenja, nam prihaja naproti s svojo pomočjo in svojim zgledom življenja na zemlji, da bi nam vendarle uspelo odvezati se od samega sebe v vseh egoističnih pomenih in zaživeti svojo darovanjsko naravo v vsej polnosti.
Ali ne potrjuje tega Jezusovega srčnega odmeva vsako doživljanje staršev, ki pozabljajo nase v iskreni skrbi za otroke; ali zdravnikovega nesebičnega podarjanja časa, znanja in moči potrebnim bolnikom; vsakega duhovnika ali redovnika in redovnice, ki se v pastoralni ljubezni z vso gorečnostjo posvečajo apostolskemu služenju ljudem brez zadržkov; in še bi lahko naštevali primere, ki jih lahko vidimo ali doživimo vsak dan okoli sebe ...
Bodimo torej živi in ne živi mrliči! Pristno češčenje Jezusovega Srca nam bo pri tem v veliko spodbudo in nas bo ohranjalo usmerjene v pravo, to je Jezusovo smer.



Ni komentarjev:

Objavite komentar