petek, 5. junij 2015

5. Kdo je koga izgnal



Pred časom smo se v nekem krogu pogovarjali o Očetovem pogledu, kot ga Jezus predstavi v priliki o usmiljenem Očetu oziroma izgubljenem sinu in ki ga je sam v svojem zemeljskem življenju konkretno prinašal v najrazličnejše položaje. Tema o »Božjem obličju« in »Božjem pogledu« je bila Jezusu dokaj ljuba, pogosto pa jo najdemo tudi v izražanju zadnjih papežev. Zato ni bilo naključno, da smo se ob njej zapletli v zanimiv pogovor tudi v omenjeni družbi. Nenadoma se je nekdo domislil zapisane prigode v tretjem poglavju prve Mojzesove knjige, kjer Bog izžene Adama in Evo iz raja: »In Gospod Bog je odpravil človeka iz edenskega vrta obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Izgnal je človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz katerega je švigal ogenj, da bi stražil pot do drevesa življenja« (v. 23-24). Nato pa je dodal, da so ga ves čas učili, da je Bog izgnal Adama in Evo iz svojega raja. A v tistem trenutku tega ni mogel več spraviti v sklad s tem, kakor je Jezus v tej priliki in še na drugih mestih predstavil svojega Očeta. Ker je tudi sam oče, je sobesednik jasno začutil, da niti kot človeški oče ne bi mogel kar tako izgnati svojega otroka od doma, še posebno če bi vedel, da gre za večno posledico. Kako naj bi torej Bog kot usmiljeni oče storil tako usodno dejanje za svojo ustvarjenino, zaradi katere je pravzaprav ustvaril vse drugo vidno stvarstvo in ob njej ugotovil, da je »zelo dobra«?
Modrovanje je bolj in bolj teklo v smer, da raj pravzaprav ni predvsem neki kraj, čeprav mora človek bivati tudi v določenem prostoru, ampak bolj kot kaj drugega stanje človekovega srca. In ko je to srce odprto odnosu z Bogom in si ga želi, kakor si otrok želi odnosa z očetom, potem Bog gotovo z veseljem prebiva v njem. Takrat je to v nekem smislu rajsko stanje, ki ga Bog nikakor ne želi prekiniti. A človek lahko s svojo svobodno voljo, kolikor mu jo je Stvarnik podaril, zapove tudi Bogu, da zapusti ta zanj tako privilegiran prostor človekovega srca. Z velikim grešnim dejanjem, s katerim se svobodno odloči, da na mestu Boga v svojem srcu želi imeti malika, ki je lahko tudi on sam, se to dejansko zgodi.
Tako smo morali soglasno sprejeti razlago, da pravzaprav ni Bog izgnal prva človeka iz raja, ampak da sta ona dva iz raja svojega srca izgnala Boga. In Bog se je v svoji ponižni drži ljubezni moral z bolečino umakniti svobodni odločitvi svoje ljubljene stvari. Če je v stari zavezi še bilo mogoče prikazovati ta dogodek kot »pravičen« Božji poseg, saj se je napačna podoba Boga le počasi prečiščevala skozi zgodovino človekovega odnosa z Bogom, se takšna pravno pravičniška podoba Boga prav nič ne sklada s podobo Očeta, ki je usmiljen in gre v svoji ljubezni do človeka prav do konca zemeljskega bivanja svojega učlovečenega Sina – torej na križ. Ne zato da bi človeka obsodil in mu še poslednjič pokazal in dokazal, kako zlobno je ravnal v odnosu do njega, ampak da bi vzel nase njegove grešne krivde in najhujše posledice greha ter jih v svoji ljubezni izničil, človeku pa spet omogočil dostop do »raja«, še več, do »nebes«. Torej do sebe samega; do ponovnega odnosa ljubezni, kjer je človek lahko do polnosti uresničen.

Življenje duhovnosti posvetitve Jezusovemu Srcu nam pomaga poglabljati in razvijati takšne poglede na konkretne ljudi, na konkretne življenjske razmere, v katerih so prepoznavne tudi boleče posledice naših grehov. Prav ujetost vanje nam kdaj onemogoča tak odrešenjski pogled nase ali na druge. A duhovnost, ki nam pomaga presegati lastne omejenosti in nam pomaga po Jezusu in njegovem Srcu presegati naša omejena obzorja, nas osvobaja takšnih omejenih in kratkovidnih pogledov ter nam daje možnost širokih razgledov Božje ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar