sobota, 18. junij 2016

18. sestra Elizabeta Kremžar, uršulinka 1878–1954


Tistega davnega leta 1878 je bil Vič še majhna vasica blizu Ljubljane. V tej vasici se je sredi aprila rodil sedmi otrok. Bila je deklica, ki so ji dali ime Ivanka. Ker je bila zadnji otrok, je bila mamina ljubljenka, a ne razvajena. Ko je bila stara šest let, so jo starši dali v zunanjo šolo k sestram uršulinkam. Čeprav je vsak dan peš prehodila dolgo pot od Viča do uršulink, je bila pri pouku živahna, pazljiva in vedoželjna. Sestram je vedno znova pripovedovala, da bo tudi ona nuna, ko doraste.
Že v osnovni šoli je napisala prvo pesem in tako pokazala, da je po materini strani v daljnem sorodstvu z Valentinom Vodnikom. Pod vodstvom sestre Stanislave, ki je bila tudi sama pesnica, je dozorevala v pravo pesnico. Šolanje je nadaljevala na meščanski šoli in učiteljišču pri uršulinkah. Vmes se je že priglasila za vstop v samostan.
Leta 1898 je prejela redovno obleko in redovno ime Elizabeta od Marijinega darovanja. Kot razodeva njeno ime, se je vsa hotela darovati Bogu, biti vsa njegova. To je čudovito izpovedovala v svojih pesmih. Ob koncu šolanja je opravila izpit za učiteljico na meščanskih šolah v matematično tehnični smeri.
Leta 1923 je že bila ravnateljica uršulinskega učiteljišča. Bila je sposobna pedagoginja in goreča sestra, zato so ji zaupali še druge odgovorne naloge. Bila je tudi provincialka takratne jugoslovanske province.
Talent, s katerim je z lahkoto pisala pesmi, je razumela kot poseben dar, ki ji ga je Bog zaupal, zato je v pesmih slavila njega. Sama je takole zapisala: »Meni je pesem odprla pot k Bogu, odkrila mi je lepoto presvete evharistije in mi dala priliko za blagoslovljen evharistični in marijanski apostolat med dušami.« Vendar pesmi niso zrasle v njeni bujni domišljiji, kot bi mnogi pomislili. Nastajale so na kolenih pred tabernakljem. O njej so zapisali: »Nihče ni toliko preklečal pred tabernakljem kot ona in najbrž tudi nobena od njenih sosester ni zmolila toliko rožnih vencev kot ona. Vsak dan je pri maši molila: 'Moj Jezus, naj naučim vse ljudi, da te bodo razveseljevali, namesto da bi te z grehom žalili.' Zvečer, po opravljenih dolžnostih, je mati Elizabeta šla 'na oddih' pred tabernakelj.«
Pred tabernakljem je živo doživljala Jezusovo bližino. Sama je zapisala: »Tisti prelepi večerni trenutki pred tabernakljem čudovito lepo svetijo v dušo, tisti hipi predejo blaženo nit med božjim Srcem in mojim revnim in me vedno bolj priklepajo nanj.«
To, kar je sama doživljala pred tabernakljem, je iskreno želela tudi za vse sestre. Prizadevala si je, da bi vse sestrske kapele imele tabernaklje z Najsvetejšim, da bi lahko Jezusa častile in doživljale njegovo bližino.
Tabernakelj je bil zanjo kot studenec Božje ljubezni, iz katerega je dan na dan pila. Sama takole pravi: »O Jezus, kaj si bil ti meni v tej zlati hišici! Koliko tvojih svetih pogledov je šlo od tod za menoj, koliko blaženih navdihovanj je priplavalo k meni iz tega blagoslovljenega šotora, koliko nebeške ljubezni se je prelilo iz tvojega božjega Srca v mojo dušo!«
K svojemu ljubljenemu Ženinu je odšla izpred tabernaklja v samostanu v Škofji Loki.

Ni komentarjev:

Objava komentarja