četrtek, 09. junij 2016

9. Častitljivi Božji služabnik škof dr. Janez Frančišek Gnidovec 1873–1939


V hribih, levo od toka sanjave Krke, leži vasica Veliki Lipovec. Tu se je septembra 1873 rodil Janez Gnidovec. V globoko verni družini je mali Janez dobival zglede žive vere in krščanske ljubezni. Eno leto je obiskoval šolo v Ajdovcu. Ker je bil nadarjen, ga je oče poslal v Novo mesto v frančiškanski dijaški zavod, kjer je obiskoval frančiškansko ljudsko šolo. Končal jo je z odliko, saj je bil izredno prizadeven in nadarjen. Šolanje je nadaljeval na frančiškanski gimnaziji, težava pa je bila, kje bo stanoval, saj niso imeli internata za zunanje dijake. Oče je Janezku našel stanovanje pri »dijaški gospodinji« Ančki. Te »gospodinje« so bile bodisi vdove brez otrok, ali pa tete, ki so sprejemale na stanovanje dijake in vestno skrbele za njihovo vzgojo. Pri njih je bila v navadi tudi redna molitev in stroga disciplina.
Mati mu je umrla, ko je bil star osem let, oče pa tik pred maturo. Ko je prišel domov z odličnim spričevalom, je ostal brez varuha. Zelo dobro se je razumel z domačim župnikom, ki mu je dal priporočilo za vpis v bogoslovje. Z redom v bogoslovju ni imel težav, vedno je ponavljal, da se ne učimo za dobre ocene, ampak za življenje. Še bolj kot za ocene je skrbel za odpravljanje napak, saj je hotel postati duhovnik po Jezusovemu Srcu. Čim bolj solidaren je hotel biti s trpečimi, zato je prostovoljno prezebal in si pritrgoval v jedi. Odpovedal se je alkoholu, da je zadoščeval za pijančevanje.
Duhovniško posvečenje je prejel iz rok škofa Missia junija 1896. Po novi maši je kaplanoval v Idriji in Vipavi. Že leta 1899 pa ga je ljubljanski škof Jeglič poslal na Dunaj na študij klasične filologije, slovenskega in nemškega jezika. Študij je končal 1904 z doktoratom iz filozofije.
Takoj po vrnitvi v Ljubljano je postal profesor in ravnatelj škofovih zavodov v Šentvidu nad Ljubljano. To delo je opravljal do 1919, ko je s škofovim dovoljenjem vstopil v noviciat pri lazaristih. Po noviciatu je opravljal razne službe v Misijonski družbi. Oktobra 1924 pa je bil imenovan za skopskega škofa. Za svoje vodilo si je izbral besede apostola Pavla »Vsem sem postal vse«, za svojega vzornika pa svetega Frančiška Saleškega, zato se je poslej vedno podpisoval Janez Frančišek.
Stanje v škofiji mu je v težkih razmerah uspelo prenoviti s svojim oznanjevanjem, z obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi in gradnjami cerkva. Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in češčenjem Jezusa v najsvetejšem zakramentu. Posebnost škofa Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč, pri čemer ga je vodila gorečnost za duše. Življenje mu je bilo služenje Bogu. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja.
S svojo skromnostjo je bil blizu tako pravoslavnim kot tudi muslimanom in jim pomagal do edinosti. Njegovo delo ga je vedno bolj izčrpavalo. Tako je na praznik Svetih Treh kraljev 1939 prišel v sanatorij Leonišče na Zaloški cesti v Ljubljani. Tam je umrl 3. februarja 1939 in bil 6. februarja pokopan pri Sv. Križu na ljubljanskih Žalah med sobrati lazaristi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar