sreda, 29. junij 2016

29. Božji služabnik Lojze Kozar 1910–1999


Ko se je zasvital svetega Martina dan davnega leta 1910, so pri Kozarjevih na Goričkem povili fantička, ki so mu dali ime Lojze. Že zelo zgodaj ga je nehala ogrevati topla materina dlan, saj mu je mati umrla, ko je bil star šele tri leta. Šolo je obiskoval v domačem kraju. Ker je bil bistre glave, ga je oče na priporočilo župnika Kuharja peljal na gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je bil gojenec salezijanskega dijaškega zavoda Martinišče. Ker je bila soboška gimnazija ukinjena, je zadnja dva letnika končal na Ptuju. Po maturi se je odločil za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovju v Mariboru je bil 5. julija 1936 posvečen v duhovnika.
Kot kaplan je sejal seme Božje ljubezni na več župnijah takratne mariborske škofije. Med drugo svetovno vojno je moral v izgnanstvo na Madžarsko, kjer je pomagal na raznih župnijah. Po štirih letih se je vrnil domov in postal naslednik umorjenega župnika Halasa v Veliki Polani.
Njegova naslednja postaja je bila župnija Odranci. Tu je doživljal celo kalvarijo z gradnjo nove cerkve. Odklonili so mu načrte, ga za 75 dni zaprli in zasliševali. Prepovedali so mu opravljati duhovniško službo. Na koncu pa še najbolj podlo dejanje: zaplenili so mu že zbrani material za gradnjo cerkve. Toda župnik Lojze se ni vdal. V veliko oporo so mu bili župljani, ki so bili zelo složni in navdušeni za gradnjo. Ko se je gradnja začela in bila v teku, se je zgodilo, da se je podrla kupola nove cerkve in pod sabo pokopala osem ljudi.
Lojze je vse to trpljenje voljno in vdano prenašal, saj je rekel, da je prišel v Odrance zato, da si tam naloži najtežji križ. V Odrancih je izgoreval za svoje farane do upokojitve leta 1991.
Poleg vsega dela na župniji je veliko pisal. Izšlo je enajst njegovih knjig, za katere je značilno tekoče pripovedovanje. Tematiko je zajemal z Goričkega. Pisal je zato, da bi ljudem pomagal, jih vzgajal in dvigal. Odlika Kozarjevih knjig je dobro poznanje duševnega življenja ljudi, zlasti pa je nedosegljiv mojster v prikazovanju otroškega življenja, posebno zapuščenih otroških usod, v katerem je precej avtobiografskega. Vedno je pisal kot duhovnik, saj so njegove besede dvigale in navduševale za vse dobro in lepo. Pogosto je preprosta pripoved naredila več kot še tako učena pridiga. Vse to, kar je prelil na papir, je najprej živelo v njegovem srcu. Njegov globok odnos do Boga je obarval vse dušnopastirsko in književno delo.
Zadnja stran knjige njegovega blagoslovljenega življenja se je zaprla 29. aprila 1999.
Na slovesni praznik Brezmadežne leta 2015 je škof Peter Štumpf oznanil, da ga smejo naslavljati kot Božjega služabnika. Sveti sedež je izdal odločbo, da se sme začeti postopek za razglasitev za blaženega.

Ni komentarjev:

Objava komentarja