četrtek, 02. junij 2016

2. Božja služabnica Cvetana Priol 1922–1973


Na februarski strani krstne knjige stolne župnije Maribor je zapisano, da je bila 22. tistega meseca krščena deklica, ki so jo imenovali Cvetana. Rojena je bila dober mesec prej leta 1922. Omenjena deklica je zrasla v živahnega in razgibanega otroka. Kasneje je o sebi povedala, da je bila pravi divjak in zelo neubogljiva. Sošolke pa so o njej povedale, da je bila častihlepna in se je želela v vsem odlikovati.
Bog pa je imel z mlado razposajenko velike načrte. Cvetana je v petem ali šestem razredu gimnazije doživela mistično srečanje z Bogom. To srečanje je sama poimenovala spreobrnjenje. Začutila je, da se mora popolnoma darovati Bogu za Cerkev, duhovnike in slovenski narod, da bi ohranil vero.
Po maturi se je vpisala na Glasbeno akademijo v Ljubljani. Zaradi druge svetovne vojne je bila družina preseljena v okolico Gradca. Tam je hotela nadaljevati študij glasbe, a ji kot Slovenki ni bilo dovoljeno, zato je študirala klavir na srednji šoli. Jeseni 1944 je morala z drugimi študentkami na prisilno delo v tovarno tankov v Kapfenberg.
Po vojni je nadaljevala študij klavirja. Pogosto se je vpraševala, zakaj nadaljuje ta študij, ko pa bi tako rada šla v misijone. Živela je bogato duhovno življenje in njena daritev je dobivala vedno bolj jasne oblike. Bog je njeno ponudbo v celoti sprejel. Njeno življenje je postajalo vedno bolj ena sama kalvarija. Bolezen se je vrstila za boleznijo in veliko časa je preživela v raznih bolnišnicah.
Popolno podaritev Bogu je opravila že v letu 1939 v Križevi kapeli. O tej daritvi je takole zapisala v dnevniku: »Jezus, zdi se mi, da moram obujati spomin na vse tvoje čudovite darove, ki si mi jih naklanjal v življenju. ... Bilo je lepo pomladansko jutro, ko sem se pri darovanju v stolnici darovala tebi kot žrtev ljubezni. Ne morem pozabiti sreče onih dni, ko sem bila bolj v nebesih kot na zemlji. ... Še ene daritve se spomnim, 29. aprila 1949 – na petek zjutraj v stolnici v Križevi kapeli.« Mami je tisto jutro dala velik šop belega španskega bezga s seboj za v cerkev – ni vedela zakaj. »S polnim naročjem belega cvetja sem pred obhajilom obnovila svojo obljubo in se zavezala k pokorščini do Cerkve in v službi njej. Jezus, glej, jaz sem otrok Cerkve. Zanjo se ti v prvi vrsti darujem: Za našega škofa in za duhovnike. ... Naj bom tvoja mala žrtev, ki se bo použila za Cerkev, za svetost duhovnikov: Če sama ne morem biti tvoj duhovnik, naj bo moje življenje vsaj dar zanje, da bodo privedli tisoče in tisoče duš k tebi ...«
Kasneje je poučevala glasbo na Srednji glasbeni šoli v Mariboru. Razdajala je svoje znanje in hkrati vedno bolj postajala daritev Bogu.
Aprila 1965 je zapisala v dnevnik: »Hočem biti tvoja priča, Gospod. Priča tvoje večne navzočnosti v Cerkvi. Daj, da bo moje srce veliko, kot je velik svet in kot so velike potrebe duš. S svojim ubogim in sebičnim srcem ne morem nič. A z Marijinim in tvojim Srcem zmorem vse. Aleluja.«
Svoje zemeljsko darovanje je dopolnila 11. avgusta 1973. Leta 2003 je iz Vatikana prišel odlok, da s strani Svetega sedeža ni ničesar, kar bi nasprotovalo začetku procesa za beatifikacijo.

Ni komentarjev:

Objavite komentar