22. Sestra Marjeta Mrhar, misijonarka usmiljenka 1923–2011

V precej odročnih krajih med Savo in Temenico leži župnija Gabrovka. Ena od vasi v tej župniji se imenuje Tihaboj. Tu je kot prvi izmed dvanajstih otrok zagledala luč sveta deklica, ki so ji starši dali ime Hedvika. Njihova kmetija ni bila velika, a kljub temu otroci niso bili lačni. Starši vere niso razkazovali, so jo pa živeli v vsakdanjem življenju. Ko je mati ob večerih otroke polagala k počitku, je molila: »S svetim križem te zaznamujem, pod Marijinim varstvom zaspi, Jezusu pa dušo izroči.« Očetu je neka žena rekla, kaj bo s toliko otroki, pa ji je odgovoril, da vsak prinese s seboj kos kruha in Božji blagoslov.

Željo, da bi šla v misijone, je v srcu začutila že zelo zgodaj, kot štiriletni otrok je listala po Zamorčku in gledala slike iz misijonov. Želela je postati misijonarka. Svojo željo je povedala očetu, a ji je odvrnil, da nima dote, ki je bila potrebna za vstop v samostan.

Dve leti kasneje je zbolela in bila v bolnišnici. Z občudovanjem je gledala sestre usmiljenke, kako so z ljubeznijo skrbele za bolnike. Nekega dne je boječe zaupala sestri svojo željo in skrb. Sestra ji je rekla, naj kar k njim pride, saj pri njih ne zahtevajo dote.

Od takrat je živela v pričakovanju, kdaj bo dovolj stara, da bo lahko odšla k sestram v samostan. Poskusno dobo je začela leta 1940 v brežiški bolnišnici. Potem je s prekinitvami končala semenišče, to je dobo uvajanja. Dobila je ime sestra Marjeta. Ko so sestre v Sloveniji razpustili in izgnali iz bolnišnic, je odšla v Makedonijo.

Šolanje je nadaljevala na srednji medicinski šoli. Leta 1959 je diplomirala in naredila še državni izpit. Želja, da bi svoje moči darovala v misijonih, se je spet močno oglasila. Z dovoljenem predstojnic je zaprosila za garantno pismo v Parizu in ga dobila. Potem je začela urejati uradne zadeve. Na francoski ambasadi je hitro dobila potni list in potem 21. novembra 1960 ob osmih zvečer na Jesenicah zapustila Slovenijo.

V Parizu je ostala pet mesecev in se učila francoščine. Potem je prišel čas za odhod. Po 21 dneh vožnje na tovorni ladji in morski bolezni je pristala v Tamatavi na Madagaskarju. Pol leta je bivala v provicialni hiši in delala v kuhinji. Popoldne pa je s sosestro obiskovala reveže v njihovih kočah.

Končno je prišla v Tangainoni, kjer je delala celih 36 let. O svojem delu je takole zapisala: »Veliko lepega pa tudi težkega sem doživela v teh letih, toliko trpljenja ljudi pa tudi zaupanja in hvaležnosti. Kako me je pri srcu stisnilo, ko je mamica s takim zaupanjem prinesla otročička; ko si ga vzel s hrbta, pa je bil že mrtev; ali ko je mlad človek umiral zastrupljen in mu nisi mogel nič pomagati. Treba je bilo prevzeti kar veliko odgovornosti, ker ni bilo nobenega zdravnika. Bog je včasih delal res prave čudeže, da sem na preprost in skromen način pomagala do zdravja. Ko nisem mogla več naprej, sem šla v cerkev in vse skrbi preložila na Jezusa in v srcu sem slišala njegov glas: 'Zaupaj, saj te nisem še nikdar zapustil!'«

V začetku marca 2011 je zaspala med svojimi Malgaši, ki jim je posvetila toliko svojih moči in ljubezni. Odšla je k Očetu, kateremu je vse življenje služila v bolnih in trpečih.