ponedeljek, 13. junij 2016

13. Jožef Kerec, salezijanski misijonar 1892–1974


Med z gozdom poraščenimi hribi na Goričkem leži vasica z imenom Prosečka vas. Tam se je očetu Janezu in materi Katarini rodil fantič, ki so mu dali ime Jožef. Bil je predzadnji izmed sedmih otrok. Staršem je bilo težko, ker vsem nista mogla omogočiti dostojnega šolanja. Ko je mati nekoč hudo zbolela in se je prebudila iz nezavesti, je obljubila Bogu, da se bo trikrat na teden postila ob kruhu in vodi, če bo mogla še najmlajše tri spraviti h kruhu. Res je ozdravela in obljubo vestno izpolnjevala 45 let.
Jože je kljub nadarjenosti mogel v domačem kraju dokončati le pet razredov osnovne šole. Materi je nekoč povedal, da bi rad postal misijonar, a mu ni mogla pomagati. Ko je bil star že sedemnajst let, mu je s pomočjo dobrotnika uspelo priti v Ljubljano za hlapca pri usmiljenkah. Leta 1910 se mu je odprla možnost, da je dokončal šolanje v Italiji v zavodu za zapoznele poklice, kjer je tudi maturiral. Ko se je vrnil domov, je vstopil k salezijancem in v Veržeju opravil noviciat.
Leta 1919 se je odpravil v Italijo študirat teologijo. Tam se je priglasil za misijonsko delo na Kitajskem. Odpotoval je proti Kitajski in v Macauu dokončal študij ter bil posvečen v duhovnika. Prva leta po novi maši je bil v zaledju Macaua »potujoči župnik za razbojnike«. Leta 1933 je šel misijonarit v Hongkong. Po obisku v domovini se je vrnil na Kitajsko in bil rektor salezijanskega zavoda v Šiučovu. Potem pa je odšel v Kunming in se tam izkazal poleg misijonskega dela tudi kot odličen arhitekt.
V kratkem je ustvaril sijajno misijonsko središče, katerega srce je bila Šola modrosti, ki jo je zgradil po svojih načrtih. Komaj je delo dobro zacvetelo, je bil imenovan za apostolskega administratorja v Džaotongu, kjer je opravljal dolžnosti škofa do leta 1952. Razvil je čudovito misijonsko dejavnost, v katero je pritegnil sestre frančiškanke Brezmadežne iz Slovenske Bistrice, pridobil kamilijance, zdravnika dr. Janeza Janeža in druge.
Leta 1949 se je začela njegova kalvarija. Komunisti so ga za dve leti zaprli, zasramovali in trpinčili. Leta 1952 so ga z drugimi misijonarji izgnali iz dežele. Krajša postaja njegovega bivanja je bila v Hongkongu, potem pa se je vrnil v Evropo in živel v Franciji.
S kako veliko vnemo je služil Bogu, se vidi iz njegovega pisma materi: »Počutim se tako srečnega med Kitajci! Dela in trpljenja je res dosti, a srce se zaradi tega ne žalosti, saj je polno ognja Božje ljubezni. Naše delo je tako silno vzvišeno: poganom prinašamo mir in ljubezen, zase ničesar ne iščemo, povračilo za naše delo je največkrat preganjanje. In vendar se čutimo pri vsem trpljenju tako zelo srečne.«
Po letu 1960 se je vrnil v domovino in bil dejaven do konca. Njegovo življenje se je steklo v Veržeju 27. junija 1974. Vrnil se je k Očetu, da se v njegovi bližini spočije od svojega truda in naporov, ki jih je prestal, da bi tudi Kitajcem prinesel novico, kako zelo Bog ljubi vsakega človeka.

Ni komentarjev:

Objava komentarja