torek, 07. junij 2016

7. Ignacij Knoblehar, misijonar 1819–1858


V Škocjanu med dolenjskimi griči se je julija 1819 rodil otrok, ki so mu pri krstu za zavetnika izbrali sv. Ignacija. Ko je bil star sedem let, sta ga starša poslala v bližnjo Kostanjevico, da je obiskoval ljudsko šolo. Po dveh letih je šolanje nadaljeval v Celju v višjem oddelku ljudske šole. Domov je prinesel spričevalo z dobrim uspehom. Ko je končal naslednje leto šolanje na frančiškanski ljudski šoli v Novem mestu, je dobil najslabšo oceno. Prepisal se je na novomeško gimnazijo, na kateri so poučevali frančiškanski patri. Tukaj se je dobro izkazal. Poleg šolskega dela se je živo zanimal tudi za rastline in živali. Pravijo, da je strupene kače lovil kar z golo roko.
Novi župnik v Škocjanu Janez Zalokar, ki je bil prej spiritual v bogoslovju, ga je navdušil še za druge predmete in tuje jezike. Mladi Ignacij ga je poslušal in novomeško gimnazijo končal kot najboljši učenec.
Leto pred končanjem gimnazije je prišel na obisk v Slovenijo škof Baraga. Mladi Knoblehar je poslušal njegovo pridigo v Novem mestu in se navdušil za misijone. Šolanje je nadaljeval na ljubljanskem liceju, kjer se je učil še več tujih jezikov. Leta 1839 se je vpisal v ljubljansko bogoslovje.
V Rimu so nekaj let prej ustanovili zavod za vzgojo misijonarjev, ki so mu na kratko rekli Propaganda. Tja si je Knoblehar želel. Pisal je papeškemu nunciju na Dunaj, da bi mu pomagal, da bi ga sprejeli na Propagando. Misleč, da bo sprejet, se je odpravil v Rim. Tam je zvedel, da ni sprejet, a na vztrajno prošnjo so mu dovolili, da je obiskoval pouk jezikov. Živel je v skrajni revščini. Sam takole piše: »Večkrat ves teden, tudi 14 dni, nimam nič gorkega v želodcu. Samo vino in kruh uživam … Pribežališče so mi bili v času trde skušnje in posvetnega pomanjkanja sveti kraji, kjer sem užival v tihoti, napolnjeni s pričujočnostjo Najsvetejšega, blaženost, ki me je vedno tesneje družila z Odrešenikom in vedno znova oživljala moj sklep, vsega se posvetiti delu za širjenje njegove sv. vere.«
Leta 1842 so ga le sprejeli v zavod in po treh letih je prejel duhovniško posvečenje. Toda takoj še ni mogel v misijone. Preden so se predstojniki dogovorili, kam ga pošljejo, so minila spet tri leta.
Leta 1848 je končno le prispel v Afriko v Kartum in tam začel misijonsko delo. Kupil je hišo in vrt za sedež misijonske postojanke. Kmalu je začel prodirati še južneje ob Nilu in iskati nove možnosti za misijonsko delo. Delo ni bilo lahko. Že v prvih letih so mu umirali sodelavci. Vmes se je vrnil v Evropo ter nabral novih sodelavcev in denarja za svoj misijon.
Poleg misijonskega dela je proučeval kraje in napisal veliko dragocenih zapiskov. Raziskoval je meteorološke pojave na tistem področju, domače jezike, pisal slovnice zanje in še veliko drugega. Glavni del svojih moči pa je posvetil oznanjevanju evangelija.
Jeseni leta 1858 se je spet odpravil v Evropo. Toda popolnoma izčrpan od naporov je moral leči v avguštinskem samostanu v Neaplju. Spoznal je, da se mu življenje izteka. »Z desetdnevnimi duhovnimi vajami se je pripravil na smrt. Pred smrtjo je trdil, da je prevzeten grešnik in da ga je zavest lastne grešnosti naganjala do vedno novih naporov za čast Božjo in rešitev neumrljivih duš; zadnjo noč je izjavil, da rad daruje svoje življenje v zadostitev za svoje grehe. Pred smrtjo se je dal položiti na tla, da bi umrl kot spokornik.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar