petek, 10. junij 2016

10. Antonija Premrov, Marijina sestra 1912–1949


Na robu Cerkniškega jezera leži vasica Martinjak. Tam se je v juniju 1912 rodila Antonija Premrov. Že zelo zgodaj je v srcu začutila Božji klic, da bi mu služila z nedeljeno ljubeznijo. Odšla je k Marijinim sestram in dobila redovno ime sestra Karmela. Po karizmi Marijinih sester je tudi ona služila Kristusu v bolnih in trpečih. V samostanu se je izšolala za bolniško sestro, hkrati pa se je tudi glasbeno izobrazila.
Druga svetovna vojna in čas po njej sta prinesla v redovne skupnosti veliko težav. Samostan, kjer je živela sestra Karmela, je nova oblast leta 1947 ukinila. Sestre so ostale na cesti brez vsega. Starši so ponudili sestri Karmeli, da se lahko vrne domov. Njihovo ponudbo je sprejela, a težava je bila, kako bi se preživljala, saj je poleg strežbe bolnikom znala šivati samo redovne obleke. V bližnjem Grahovem se je toliko izučila šiviljstva, da je lahko šivala za vse, tudi moške obleke.
Kmalu pa so jo prosili, da bi stregla neki starejši bolni gospe. Sprejela je ponudbo, saj je tam dobila tudi stanovanje. Ker v župniji ni bilo organista, jo je župnik naprosil, da je sprejela še to službo. Z vsem žarom in ljubeznijo se je vrgla na delo. Pevci so jo hitro vzljubili, posebno mladi, ki so sestavljali večino številnega zbora. Radi so hodili na vaje in zbor je ponovno zacvetel. Imela je močen vpliv na pevce, zato se je poživilo tudi versko življenje v župniji.
Čeprav ni bila nikoli politično usmerjena, je kljub temu postala moteča za tedanje oblasti. Začeli so ji nagajati. Skrili so ji partiture, jo zastraševali in hišo, kjer je stanovala, obmetavali s kamenjem.
Dne 14. januarja 1949 bi se morali zbrati na rednih tedenskih vajah. Ko so pevci prihajali, je bila v pevski sobi še tema. Župnik je pevcem povedal, da Antonije ni, in pevce napotil nazaj domov. Od tistega večera Antonije niso več videli. Po župniji so krožile razne novice, češ da je na skrivaj odšla v Italijo in podobno. A ljudje temu niso mogli pritrditi. Sumili so, da je bila umorjena.
Dve leti kasneje je sosed od Premrovovih kosil na travniku na Cerkniškem jezeru. Naletel je na ostanke Antonijinega trupla. Oblastniki so seveda takoj prišli na mesto, ostanke odpeljali in rekli, da so le-ti najbrž od neke pogrešane ženske iz Jesenic, ki je zblaznela in zašla.
Čeprav po vojni ni mogla opravljati svojega dela, je kljub temu pohitela tja, kjer je bila najbolj potrebna – k bolnikom. Ker je z vso ljubeznijo pomagala vzgajati cerkvene pevce, bi jo lahko Slovenci imeli za drugo zavetnico cerkvenih pevcev poleg svete Cecilije. Ker je služila Kristusu iz vsega svojega srca, z vso močjo in z vsemi darovi, s katerimi jo je Bog obdaril, je bila trn v peti tistim, ki so računali, da bo vera hitro izginila. Za Kristusa je prelila svojo kri in pokazala, da ljubezen nikoli ne mine in je tudi smrt ne more zadušiti.

Ni komentarjev:

Objava komentarja