Bili so nemirni časi. V
naših krajih je vihrala prva svetovna vojna. V mnogih družinah je bilo obilo
gorja in joka, saj so naši možje in fantje padali v bojnih spopadih. Januarja
leta 1915 je na svet prijokal fantič, ki so mu pri krstu dali ime Anton. Njegova
rojstna vas Osredek je približno uro hoda oddaljena od župnijske cerkve Sveti
Vid nad Cerknico.
Trpljenje ga je globoko
zaznamovalo že v nežnih otroških letih, saj mu je umrla mati, ko je bil star
komaj šest let. Čeprav je postal sirota brez matere, ga je Bog že zgodaj
pritegnil čisto k sebi. Ni mu bilo še deset let, ko je doživel izredno Božjo
bližino. To doživetje ga je zaznamovalo za vse življenje.
Domači župnik Janez Pucelj
mu je omogočil, da je šolanje nadaljeval v škofovih zavodih v Šentvidu nad
Ljubljano. Po maturi leta 1936 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani,
v duhovnika pa je bil posvečen na praznik apostolskih prvakov leta 1941. Takoj
po novi maši je nadaljeval teološki študij in bil promoviran za doktorja
teologije že leta 1944.
Po končanem doktoratu je
začel delati kot katehet, vzgojitelj in župnijski upravitelj. Takratne
komunistične oblasti, ki so ga spoznale za državi neprijaznega, so ga trikrat
dale zapreti. V zaporih je preživel okoli pet let in pol. Toda poniževanje,
zasliševanje in zapor niso omajali njegove vere. Celo nasprotno, postajala je
še globlja, saj je bil podoben trpečemu Gospodu in z njim še tesneje združen.
Že med pripravo doktorske
naloge je napisal življenjepis mučenca blaženega Lojzeta Grozdeta. Bil je njegov
vzgojitelj, zato ga je dobro poznal. Ko je nastopil službo profesorja
dogmatične teologije, je postal vzgojitelj mnogim rodovom slovenskih
duhovnikov. Tisti, ki so ga poslušali, so opazili, da njegova predavanja niso
podajala samo znanstvenih spoznanj, ampak tudi njegovo izkušenjsko doživljanje
Boga. Njegova vera je bila zasidrana v globokem osebnem odnosu z Bogom.
Ni bil samo profesor, ki je
pomagal mladim rodovom vstopati v skrivnost Boga, bil je tudi velik molivec in
iskan spovednik. Njegove besede so izhajale iz žive vere. Še zlasti je ljubil
evharistijo. V njej je doživljal Gospoda kot emanuela, Boga, ki je bil z njim.
Mislim, da lahko razumemo, zakaj je Lojze Grozde zapisal, da je evharistija
sonce njegovega življenja. Pri svojem učitelju se je naučil ljubezni do
evharističnega Gospoda, Strletov zgled ga je vnel.
Ves se je izročil Bogu.
Njegova popolna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ga je vodila v globine
Božje ljubezni. Zanj je bil Bog vse in vse je bilo zanj v Bogu. Zato je bil na
zunaj lahko tako skromen in ponižen. Zavedal se je svoje majhnosti in velike
naloge: druge voditi k Bogu in jim pomagati, da bi vstopali v skrivnostne Božje
globine. Vsem, ki smo ga poznali, je bil kažipot v širjave Božje ljubezni.
Kot učitelj in spovednik je
bil podoben Janezu Krstniku, ki je znal svojo besedo zastaviti za resnico, toda
ljubil je tistega, ki je iskal resnico. Njegovo človeško je v njem izginjalo,
da je iz njegovega življenja mogel vedno bolj žareti Gospod.
Ni komentarjev:
Objavite komentar