sreda, 01. junij 2016

1. Božji služabnik dr. Anton Strle 1915–2003



Bili so nemirni časi. V naših krajih je vihrala prva svetovna vojna. V mnogih družinah je bilo obilo gorja in joka, saj so naši možje in fantje padali v bojnih spopadih. Januarja leta 1915 je na svet prijokal fantič, ki so mu pri krstu dali ime Anton. Njegova rojstna vas Osredek je približno uro hoda oddaljena od župnijske cerkve Sveti Vid nad Cerknico.
Trpljenje ga je globoko zaznamovalo že v nežnih otroških letih, saj mu je umrla mati, ko je bil star komaj šest let. Čeprav je postal sirota brez matere, ga je Bog že zgodaj pritegnil čisto k sebi. Ni mu bilo še deset let, ko je doživel izredno Božjo bližino. To doživetje ga je zaznamovalo za vse življenje.
Domači župnik Janez Pucelj mu je omogočil, da je šolanje nadaljeval v škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi leta 1936 se je vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani, v duhovnika pa je bil posvečen na praznik apostolskih prvakov leta 1941. Takoj po novi maši je nadaljeval teološki študij in bil promoviran za doktorja teologije že leta 1944.
Po končanem doktoratu je začel delati kot katehet, vzgojitelj in župnijski upravitelj. Takratne komunistične oblasti, ki so ga spoznale za državi neprijaznega, so ga trikrat dale zapreti. V zaporih je preživel okoli pet let in pol. Toda poniževanje, zasliševanje in zapor niso omajali njegove vere. Celo nasprotno, postajala je še globlja, saj je bil podoben trpečemu Gospodu in z njim še tesneje združen.
Že med pripravo doktorske naloge je napisal življenjepis mučenca blaženega Lojzeta Grozdeta. Bil je njegov vzgojitelj, zato ga je dobro poznal. Ko je nastopil službo profesorja dogmatične teologije, je postal vzgojitelj mnogim rodovom slovenskih duhovnikov. Tisti, ki so ga poslušali, so opazili, da njegova predavanja niso podajala samo znanstvenih spoznanj, ampak tudi njegovo izkušenjsko doživljanje Boga. Njegova vera je bila zasidrana v globokem osebnem odnosu z Bogom.
Ni bil samo profesor, ki je pomagal mladim rodovom vstopati v skrivnost Boga, bil je tudi velik molivec in iskan spovednik. Njegove besede so izhajale iz žive vere. Še zlasti je ljubil evharistijo. V njej je doživljal Gospoda kot emanuela, Boga, ki je bil z njim. Mislim, da lahko razumemo, zakaj je Lojze Grozde zapisal, da je evharistija sonce njegovega življenja. Pri svojem učitelju se je naučil ljubezni do evharističnega Gospoda, Strletov zgled ga je vnel.
Ves se je izročil Bogu. Njegova popolna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ga je vodila v globine Božje ljubezni. Zanj je bil Bog vse in vse je bilo zanj v Bogu. Zato je bil na zunaj lahko tako skromen in ponižen. Zavedal se je svoje majhnosti in velike naloge: druge voditi k Bogu in jim pomagati, da bi vstopali v skrivnostne Božje globine. Vsem, ki smo ga poznali, je bil kažipot v širjave Božje ljubezni.
Kot učitelj in spovednik je bil podoben Janezu Krstniku, ki je znal svojo besedo zastaviti za resnico, toda ljubil je tistega, ki je iskal resnico. Njegovo človeško je v njem izginjalo, da je iz njegovega življenja mogel vedno bolj žareti Gospod.

Ni komentarjev:

Objavite komentar