sreda, 15. junij 2016

15. Julijana Kavčič, Snopkova mama 1895–1980


Polhograjsko hribovje v sebi skriva mnoge zaklade. Eden takšnih je bila Snopkova mama iz Šentjošta. Rodila se je na dan svete Julijane 1895, zato so ji starši dali ime kar po svetnici tistega dne. Bila je iz revne, a globoko verne družine. Dve leti je hodila v šolo, ki jo je organiziral in vodil domači župnik. Potem je šla za pastirico in deklo. Povsod so jo sprejeli, ker je bila pridna in zanesljiva. Ko je bila stara petnajst let, se je vključila v dekliško Marijino družbo. Čeprav so bila pravila zelo stroga, pravi, da se je tam počutila »kakor otrok v materinem naročju«. Tri od njenih sester so šle k usmiljenkam, tudi sama je želela, a ji je mama rekla, da ni za k sestram.
Maja 1920 se je poročila s Snopkovim Jožkom. Za poročno potovanje sta poromala na Brezje. Sama pravi: »Zaupno sem prosila Marijo, da bi imela veliko otrok, in naj mi da milost, da jih hočem vzgojiti za Boga in po njegovi sveti volji. Bila sem uslišana in tudi vzgoja se mi je deloma posrečila. Bilo jih je štirinajst.«
Družina je živela mirno in veliko iskrenega veselja je bilo med njimi. Molitev je bila stalna spremljevalka njihovega dela in življenja. Otroci so doraščali, in kolikor so mogli, so jim pomagali, da so se izučili za kakšno rokodelstvo. Dva izmed sinov sta bila bogoslovca.
Kakor v mnogih družinah je tudi v Snopkovo družino kruto zarezala druga svetovna vojna. Pet fantov so pobili komunisti. Po vojni so jo hodili zastraševat in šikanirat, vrstila se je preiskava za preiskavo. Ko so ob večerih molili rožni venec, so jim razgrajači, ki so se skrivali okoli hiše, tolkli po oknih in grozili v smrtjo. Pobrali so jim vse, kar so imeli, celo posodo iz kuhinje. Živeli so v veliki revščini, toda vera in neskončno zaupanje v Boga sta jih v tako težkih časih držala pokonci. Nikoli pa ni v srcu nosila sovraštva do tistih, ki so ji pomorili sinove in prinesli toliko gorja v njeno družino.
Leto po koncu vojne ji je umrl mož. Ostala je sama z osmero lačnih sirot. Ob preiskavah so jo pretepali, tako da je večkrat z otroki bežala na varno. Zatekla se je v cerkev, kjer je vso noč premolila pred tabernakljem. Kljub vsemu hudemu je bilo v družini tudi veliko lepega. Uboge in lačne otroke je obilno grela materina ljubezen. Eden izmed sinov se takole spominja otroštva: »Iskrenega veselja pa je bilo zvrhano mero. Tistega veselja, ki ga danes zaman iščemo. To se imamo zahvaliti naši mami, ki nas je duhovno tako obdarila, da telesne lakote sploh nismo občutili.«
Otroke je vzgajala v veri in poštenju. Zanje je bila Bogu neizmerno hvaležna. Malo pred smrtjo je zapisala: »Hvala Bogu za dobre otroke. Vsi me imajo radi. In lepo skrbe zame. Največ se ukvarjam z vnuki. Rada jih imam. Otroci in stari ljudje smo za skupaj. Veliko berem, pišem in molim, posebno za duhovniške in redovniške poklice. Če je Božja volja, da bi bil tudi iz naših družin duhovniški ali redovniški poklic. Dvakrat bi že bila pri nas nova maša, ko ne bi bilo te strašne vojske.«
Svetilka njene materinske ljubezni je ugasnila 16. decembra 1980. Svojim najdražjim je zapustila oporoko: »Glejte, da boste s svojim lepim zgledom in živim krščanskim življenjem svetili svojim otrokom na poti življenja!«
To je samo ena od naših slovenskih mater. Gotovo jih je še na tisoče, a odšle so v tišini. Nihče ni o njihovem življenju pisal, nihče jim ni postavil spomenika, čeprav bi ga prve zaslužile. Bog, povrni jim za njihovo dobroto z večnimi darovi!

Ni komentarjev:

Objava komentarja