ponedeljek, 20. junij 2016

20. Sestra Margareta Puhar, šolska sestra 1818–1901


Na griču, ki je z vseh strani obdan z vinogradi, leži vasica Janžev Vrh in spada v župnijo Kapela pri Radencih. Tam se je na začetku marca rodila Marija Puhar. Ker je mati umrla, se je oče še enkrat poročil, Marijo pa so oddali v oskrbo k stricu v Deutschlandsberg. Bil je bogat pivovar. V njihovo družino so jo lepo sprejeli in jo vzljubili, ker je bila pridna in priročna za vsako delo. Poskrbeli so tudi, da je nadaljevala šolanje. Pomagala je v gospodinjstvu. Teta, ki je bila učiteljica ročnih del, pa jo je uvedla tudi v to delo. Ko je končala šolanje, jo je stric pritegnil za delo v pivovarni. Imela je čudovito pisavo, bila je naravno zelo nadarjena, zato je v pivovarni lahko prevzela marsikatere posle. Pri stricu je ostala vse do vstopa v samostan v Algersdorfu pri Gradcu.
Stric jo je oskrbel z vsem, kar je po takratnih predpisih potrebovala za vstop v samostan. Pri preobleki je dobila redovno ime sestra Margareta. V letih redovnega zorenja in vzgoje je zrasla v sposobno, razumno, požrtvovalno sestro.
Ko je bil škof Slomšek na avdienci pri svetem očetu Piju IX., mu je ta naročil, naj poskrbi za ustanovitev vzgojnih zavodov, kakor je pač mogoče. Ko se je Slomšek vrnil domov, je sklenil nagovoriti materinska srca žena. Nastalo je Društvo katoliških gospa, ki so skrbele za revne deklice. Izročil jim je izrécen papežev blagoslov. Kmalu je to društvo začelo delovati in prve deklice so bile deležne njihove materinske ljubezni. Predsednica društva je postala grofica Zofija Brandys.
Obseg njihovega dela je čedalje bolj naraščal. Dobile so sodelavke, a jih je bilo premalo. Grofica je želela, da bi jim pri delu pomagale sestre, ki se s podobnim delom že ukvarjajo. Ker je osebno poznala delo sester v Algersdorfu, je s pomočjo škofa Stepišnika dosegla, da so v Maribor prišle najprej tri, potem pa še četrta sestra. Voditeljica skupine je bila s. Margareta.
Sestre so se hitro vključile v delo, a tudi njihova moč kmalu ni več zadoščala. Res so imele zunanje sodelavke, ki so se jim želele pridružiti, a niso hotele v noviciat v tujino.
Leta 1869 se je podružnica osamosvojila in postala samostojna kongregacije sester, ki so živele po duhovni dediščini sv. Frančiška. Sestra Margareta je postala prva vrhovna predstojnica nove kongregacije.
Želela je, da bi bilo kljub delu z dekleti in ženami v samostanu dovolj tišine, da bi sestre lahko nosile Božjo besedo v srcu in jo premišljevale. Poudarila je: »Kajne, sestre, da bomo tudi me besede iz današnjega evangelija ohranile in premišljevale v svojem srcu ves dan in jih premišljevale v božji navzočnosti. Pa tudi besede, ki nam jih sestre zaupajo, bomo obdržale zase in jih ne raznašale. Opoldne pri izpraševanju vesti in zvečer pred počitkom pa bomo premislile, kako smo svoje sklepe držale in z njimi delale veselje Bogu, bližnjemu pa znale ustvariti srečno sožitje, za kar nam božje plačilo ne bo izostalo. In tako, ljube sestre, bo naš dan bogat in blagoslovljen!«
Leta 1881 je odložila predstojniško službo. Utrujena od dela in skrbi se je umaknila v ozadje. Veliko je molila in trpela za svojo ustanovo, saj je dvajset let potrpežljivo prenašala hudo bolezen. Domov k Očetu je odšla na svoj 83. rojstni dan marca 1901.

Ni komentarjev:

Objava komentarja