torek, 14. junij 2016

14. dr. Alojzij Šuštar, nadškof 1920–2007


Alojzij se je rodil sredi novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem. Ker je bil nadarjen, so ga takoj po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Tam je maturiral z odliko. Eno leto je bil v ljubljanskem bogoslovju, potem pa ga je škof Gregorij Rožman poslal na nadaljevanje študija v Rim. Na papeški univerzi Gregoriana je napravil licenciat iz filozofije in nato še doktorat iz teologije. Leta 1946 je bil v Rimu posvečen v duhovnika. Zaradi tuberkuloze je odšel na zdravljenje v Švico. Škof iz Chura ga je v St. Moritzu nastavil za kaplana. Pozneje je postal profesor filozofije in verouka na liceju Maria Hilf v Schwitzu. Nastopil je še v več službah in predaval na različnih tečajih po Švici, Nemčiji, Avstriji, Italiji in Franciji. Od 1971 do 1976 je bil stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc s sedežem v St. Gallnu.
Leta 1977 se je vrnil v domovino. Dne 23. februarja 1980 ga je sveti papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita. Za življenjsko vodilo v škofovski službi si je izbral besede »Božjo voljo spolnjevati«.
Bil je velik pridigar, ljudje so ga radi poslušali. A ni govoril samo z besedami, govoril je tudi z zgledom življenja, predvsem pa s svojo molitvijo. Zato je tudi duhovnikom naročal, naj gredo v šolo Jezusovega Srca. Na dušo jim polagal besede: »Duhovnik mora imeti čut za Boga, za njegovo skrivnost in svetost; čut za čistost srca, za ljubezen in popolno predanost Bogu in za popolno pritrditev Božji volji; čut za žrtve, odpoved in trpljenje. Za dosego vsega tega je treba prositi: Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naša srca po svojem Srcu. Duhovnik, ki opusti molitev, meditacijo in adoracijo, ne more biti dober duhovnik.«
Opomini pa niso bile samo lahke besede, prihajale so iz globine njegovega srca in iz njegovega življenja. Nadškof Uran je o njem dejal: »Nadškof Šuštar je veliki molivec, je zgled molitve za nas vse. Vsak dan je cele ure v kapeli pred Najsvetejšim. Sveta mašna daritev je zanj zares vrhunec in središče dneva. Tudi v bolezni z velikim hrepenenjem obhaja evharistijo. V svojem stanovanju pa dobesedno izpolnjuje Gospodovo naročilo: 'Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo in moli k nebeškemu Očetu.' Sam priznava: 'Rožni venec je sedaj vse dneve moj najdražji spremljevalec.'«
Življenje v tujini ga je prekalilo in v njem je zrastla globoka ljubezen do domovine. Ker je bil veliko bolan, je razumel stisko bolnih in trpečih. Bil jim je blizu. O njem so dejali, da je bil apostol tolažbe in klicar k spravi. Sam takole pravi: »Pustite vse hudo za seboj, odpustite vsem in vsakomur, ki vam je povzročil kako bolečino ali naredil škodo, pojdite v novo leto notranje svobodni in polni novega upanja in pričakovanja; močna vera v Boga, ki je gospodar časov, zgodovine in vseh ljudi, vam bodi trdna podlaga za tako upanje!«
Ob koncu življenja je skoraj popolnoma oglušel. V tišini, v katero se je potopil, je še bolj prisluhnil Bogu, ki mu je govoril na srce. Čeprav so ušesa omagala, je bilo njegovo srce še vedno odprto za Božji nagovor. Kakor Samuel je ponavljal: »Govori Gospod, tvoj hlapec posluša!«

Ni komentarjev:

Objava komentarja