nedelja, 05. junij 2016

5. Škof dr. Maksimilijan Držečnik 1903–1978


Severno od pohorskega hrbta leži Ribnica na Pohorju. V eni od raztresenih vasic te župnije se je leta 1903 rodil deček, ki so mu dali ime Maksimilijan Lukež. Bil je drugi otrok. Že v mladosti je bil vajen trdega dela. Po končani šoli v domačem kraju je šel z bratom v malo semenišče v Maribor. Čeprav bi raje ostal doma na kmetiji, mu tudi učenje ni delalo preglavic.
Po maturi leta 1924 je začel študij na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru. V času bogoslovnega študija je sodeloval v Lipici, ki je bila glasilo lavantinskih bogoslovcev. Po šestih semestrih ga je škof Karlin poslal na študij v Rim. Stanoval je v Germaniku, študiral pa na papeški univerzi Gregoriana. Prvi del študija je bil potreben za duhovniško posvečenje, drugi del pa je končal z doktoratom.
Po vrnitvi iz Rima je bil najprej kaplan v domači župniji, potem pa dve leti pri svetem Danijelu v Celju. Nepričakovano hitro ga je škof poklical v bližino Maribora, da je lahko prevzel službo prefekta v dijaškem semenišču. Postopoma je sprejemal predavanja v bogoslovju.
Druga svetovna vojna je prinesla veliko trpljenja. Tudi Držečnika so aretirali in odpeljali skupaj z drugimi duhovniki v vojašnico na Melje. Med telovadbo je nekega jutra izgubil rožni venec. Iskal ga je, pa ga ni našel. V sobo je vstopil policist in vprašal, ali je kdo izgubil rožni venec. Držečnik se je javil. Policist ga je vprašal, ali ga tudi moli. Seveda, mu je odgovoril. Neki duhovnik se je zasmejal, saj je mislil, da se bo policist norčeval iz njih. Policist jim je rekel, naj se ne smejejo, saj misli resno. Potem pa je povedal, da tudi on moli rožni venec. Vprašal ga je, ali lahko Držečniku naloži pokoro. Držečnik je odgovoril: Prosim. Policist mu je odgovoril: Potem zmolite en rožni venec za svetega očeta.
Iz vojašnice na Melju so ujete duhovnike odpeljali v Zagreb. Mnogi jih niso lepo sprejeli. Izkazal pa se je nadškof Stepinac, ki je slovenske duhovnike razporedil po svojih župnijah.
Po končani drugi svetovni vojni se je vrnil v Maribor, a je bil hitro premeščen v Ljubljano za predavatelja in ravnatelja začasnega lavantinskega bogoslovja, ki je bilo nastanjeno v jezuitskem Domu duhovnih vaj pri sv. Jožefu.
Na praznik Žalostne Matere Božje 1946 je bil imenovan za pomožnega škofa v Mariboru. Že takoj, ko je imenovanje prišlo v javnost, so se začele težave s strani komunističnih oblasti, ki so hotele odločati o imenovanju škofov. Po smrti škofa Tomažiča je postal administrator lavantinske škofije, kasneje pa redni škof.
Kot škof se je trudil za duhovni dvig škofije in Slomškovo beatifikacijo. Bil je zaveden Slovenec. S svojo iskrenostjo je znal sodelovati tudi s takratnimi oblastmi, ki so ga celo odlikovale z redom republike s srebrnim vencem.
Sodeloval je na 2. vatikanskem koncilu in njegove sadove skušal prenesti v življenje svoje škofije.
Ljubil je slovensko domovino, povezan pa je bil tudi s slovenskimi izseljenci. Bolela ga je razdeljenost Cerkve, zato je po svojih močeh sodeloval tudi na ekumenskem področju.
V zadnjih letih je zelo trpel zaradi bolezni. Kostni rak ga je z vso silo vklenil v svoj primež. Trpljenje je junaško prenašal in s tem služil svoji škofiji, za katero ni mogel več delati.
Na binkoštno soboto 1978 je odšel k Očetu, da se spočije od svojega truda in prejme plačilo za zvesto služenje v njegovem vinogradu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar