petek, 17. junij 2016

17. p. Placid Grebenc, cistercijan 1909–1943


Lojzek se je rodil v globoko verni družini v Dolenjih Lazih pri Ribnici. Njegova družina je dala Cerkvi štiri duhovne poklice: dve sestri redovnici in dva brata cistercijana. Njegov oče je bil za tiste čase zelo razgledan mož. Končal je gimnazijo in želel postati duhovnik, a je moral prevzeti domačo kmetijo.
Lojzek je bil sprva bolehen otrok, kasneje pa si je opomogel. Oče ga je dal k menihom v Stično, kjer se je šolal v privatni samostanski gimnaziji. Lepo bogoslužje in goreče češčenje Matere Božje sta ga nagnili, da se je želel pridružiti cistercijanom v Stični. Leta 1924 je oblekel belo obleko novinca in prejel redovno ime brat Placid. Leto kasneje je izpovedal začasne zaobljube. Leta 1930 pa je z večnimi zaobljubami Gospodu rekel svoj »da« in želel v čistosti, uboštvu in pokorščini služiti Bogu in ljudem. Na sveti večer 1931 je pri božični polnočnici pel novo mašo, v domači župniji Ribnica pa na praznik svetega apostola in evangelista Janeza. Ko mu je sestra izročila novomašni križ, je izrekla pomenljive besede: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«
Po novi maši je dokončal teološki študij z diplomo in od takrat naprej pomagal v pastorali tudi kot nedeljski kaplan v Mirni. Ker je znal dobro italijansko, je bil po okupaciji duhovni oskrbnik vernim Italijanom. Ker so Italijani mnoge domačine nameravali odpeljati v koncentracijska taborišča v Italijo, je pater Placid posredoval, da so jih izpustili. Prav tako je posredoval, da mnogim niso požgali domačij. V samostanu je bil odgovoren za ekonomijo in stike z ljudmi.
Prvi križ v njegovem življenju je bila bolezen, ki jo je vdano prenašal. Hotel se je Bogu popolnoma posvetiti. To je v vsakdanjem življenju vestno izpolnjeval.
Drugi križ pa je v njegovo življenje prinesla druga svetovna vojna. Ker je nasprotoval brezbožnemu komunizmu, je bil pri njegovih pripadnikih zasovražen. Po kapitulaciji Italije so ga ujeli in najprej zaprli v Ivančni Gorici. Potem so ga prepeljali v Trebnje in go zasliševali. Bil je oproščen, kasneje spet ujet in odpeljan v Kočevje, kjer je bil obsojen na smrt.
Njega, še enega duhovnika in dvajset sotrpinov so odpeljali v gozdove nad Grčaricami. Tam so jih mučili in zverinsko ubili ter za silo zagrebli. Tudi v tem trpljenju je ostal pokončen. Bodril je sotrpine in jim pomagal, da so tudi drugi v trpljenju našli smisel življenja. Z molitvijo rožnega venca, s sveto spovedjo in duhovnimi spodbudami je pomagal vsem drugim, da so sprejeli krivično obsodbo in se mirno pripravili na smrt. Ko so patra Placida in njegove sotrpine usmrtili, je bila misijonska nedelja. Seme je bilo posejano na Gospodov dan, vrženo v zemljo, da bi obrodilo sadove. Prav tako je bilo njegovo zemeljsko življenje končano na Gospodov dan, na prvi dan v tednu, ko je Jezus vstal od mrtvih. Tudi življenje patra Placida se je na prvi dan v tednu končalo in se prav isti dan razcvetelo v vstajenjski zarji za vso večnost. On ni umrl, on živi na veke, ker je z Gospodom šel po poti križa in vstajenja. Sedaj je pri Gospodu naš priprošnjik in pomočnik v naših stiskah in težavah.

Ni komentarjev:

Objava komentarja