sobota, 25. junij 2016

25. Narte Velikonja, pravnik in pisatelj 1891–1945


Rodil se je v pri Bevkovih v Dolu pri Otlici nad Ajdovščino kot prvi od številnih otrok očetu Ignaciju, gozdnemu čuvaju, in materi Mariji Bevk. Njegova družina je bila globoko verna. Po materi je podedoval smisel za humor. Ljudsko šolo je naredil v domačem kraju, potem pa je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Kot mlad fant je razmišljal, da bi se posvetil službi bližnjim v duhovniškem poklicu. Vendar tega hrepenenja kasneje ni uresničil. Na Dunaju je študiral pravo in diplomiral leta 1912.
Že v Gorici se je spoznal z nekaterimi našimi književniki, na Dunaju pa se je družil s slovenskimi akademiki in politiki. Po prvi svetovni vojni je delal kot pravni izvedenec na raznih državnih uradih.
Leta 1920 se je poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo ljubljanskega škofa Jegliča. V družini se jima je rodilo trinajst otrok. Globoko vero, ki so mu jo izročili njegovi starši, je vse življenje ohranil in še poglobil. Zato so otroci lahko odraščali v pristnem krščanskem okolju. Poleg dela je tudi veliko pisal. S svojimi članki je sodeloval v skoraj vseh katoliško usmerjenih časnikih.
Zelo plodovit je bil tudi na leposlovnem področju. Nastalo je veliko knjig, ki so po večini zajemale tematiko iz njegovih rodnih krajev, z roba Trnovskega gozda. V svojih delih je slikal kmeta, bajtarja in delavca v boju za preživetje v takratnih družbenih in gospodarskih razmerah.
Ostro je obsojal komunistično nasilje med vojno. To pa ni ostalo neopaženo pri aktivistih Osvobodilne fronte.
Po končani vojni je imel možnost, da bi z drugimi begunci zbežal na Koroško. Odraslim otrokom je naročil, naj se umaknejo v tujino, sam pa je sklenil ostati. Takole je zapisal: »Jaz ne grem nikamor. Nikomur nisem nič žalega storil, nikomur škodoval, nikogar ovadil, samo pomagal sem, kolikor sem mogel. Moje roke so čiste. Ne grem nikamor.«
Maja 1945 so ga označili kot sodelavca z okupatorjem in ga na montiranem procesu obsodili na smrt. Proces je bil podoben onemu na veliki petek v Jeruzalemu. Naščuvana množica je kričala nad Jezusom: »Križaj ga! Križan naj bo!« Ob Nartejevem procesu pa je množica, ki so jo nasilno zbrali, vpila: »Smrt zasluži!« Sojenje so namreč po zvočnikih iz sodne dvorane prenašali na ulico.
S smrtno obsodbo je bila združena tudi trajna izguba državljanskih pravic in zaplemba imetja. V pozabo naj utone 'za večne čase', so dejali tožniki. Odpeljali so ga na strelišče ob Dolenjski cesti in tam obsodbo izvedli.
V delu Malikovanje zločina je zapisal pomenljive besede: »Le zapomni si, ti, ki odobravaš umore in jim ploskaš, poleg vseh drugih grehov obstajajo tudi tuji grehi in teh je devet v katekizmu. Ne misli, da so tuji in te nič ne zanimajo, ker imajo tako ime. In vsi ti so tvoji, če hvališ umor, če molčiš k ropu, če zagovarjaš požiganje: 'So že kaj naredili!' Bog varuj, da bi trdil in ne trdim, da se morda udeležuješ, da napeljuješ druge, da privoliš v umor, požig, rop, da imaš za romantiko, če kdo prešuštvuje.«
Ko so se razmere spremenile, so vsaj malo skušali popraviti krivico, ki so jo storili njemu in njegovi družini. Sodbo iz leta 1945 so razveljavili in ga oprostili vseh obtožb. Ugotovili so, da dejanja, za katera je bil obsojen, sploh niso bila kazniva.

Ni komentarjev:

Objava komentarja