Vsak poklic je pravzaprav klic k služenju. Služenje pa je mogoče le v ponižnosti. Vsak poklic je dar. Res je, da je bilo potrebno vložiti veliko osebnega truda in napora, da je poklicanost dobila pravo podobo. Toda kljub vsemu osebnemu prizadevanju je poklic dar, ki ga Bog podarja določenemu človeku, da bi služil bratom in sestram, ter nadaljeval delo stvarjenja. V poklicnem delu je potrebno poslušati Božji glas, ki nas vodi k zvestejšemu služenju in uspešnemu delu za razvoj sveta.
Še posebej pa je ponižnost potrebna za vse, ki so poklicani v duhovne poklice. V njih postane poklicani Božji sodelavec, zato je potrebno prisluhniti Bogu, ki govori v srcu. Nujno mora poklicani biti skromen in ponižen. Če hočeš nekoga slišati, moraš nastaviti uho srca, da ga slišiš. Zato srce ne sme biti polno napuha in sebičnosti, saj ga na ta način ne moreš slišati.
Bog si izbira majne, ponižne in preproste ljudi, da bi lahko z njimi naredil velike čudeže. Prisluhnimo apostolu Pavlu, kako piše o poklicanosti: »Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso« (1 Kor 1,26–29).
Bog kliče ljudi v ponižnost, da bi lahko z njimi delal čudovite reči. Samo ponižen človek je odprt Bogu. Zaveda se svoje majhnosti, zato se da Bogu ves na razpolago. Dovoli, da mu Bog govori v srcu. Njegove besede posluša in jih izpolni. Nastane lahko nekaj velikega. Zato more oznanjati in izžarevati Jezusa in njegovo ljubezen. To lahko stori samo človek, ki Boga postavlja na prvo mesto. Ne daje prednosti sebi in svoji modrosti, marveč se Bogu vsak dan izroča in ga prosi, da bi bil koristno orodje v njegovih rokah. Duhovnik ni v prvi vrsti sebi duhovnik. Poslan je k bratom in sestram, da bi jim prinašal Jezusa. Jezusu se izroči v služenje, zato mora pozabljati nase in biti ves Jezusov. Biti mora drugi Jezus. To pa je mogoče le v iskreni ponižnosti.
Gospod, daj nam ponižnih duhovnikov, ki nam bodo prinašali tebe. Nauči jih pozabljati nase in vsak dan vstopati v tvojo službo. Naj postanejo tako ponižni, da bomo v njih lahko videli in prepoznali tebe, Jezus. Razodevajo naj nam Očetovo ljubezen, saj v njej živimo, se gibljemo in ostajamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar