To, da smo Jezusovi bratje in sestre ter sinovi nebeškega Očeta, je nekaj tako velikega, da si ne znamo predstavljati. Verovati v Jezusa, poznati ga, to je največja sreča, kar jo lahko doživimo. Kristjan o tem ne more molčati, od sreče mora pripovedovati o Jezusu tudi svojim bližnjim. Pomagati še tistim, ki Jezusa ne poznajo, mora biti neka notranja nuja vsakega dobrega kristjana. To pomeni biti misijonar. Preden se je Jezus vrnil v nebesa k Očetu, je dal svojim učencem nalogo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,19–20).
Iti po vsem svetu in vse narode narediti za Jezusove učence je poslanstvo, ki nam ga je zaupal sam Jezus. To ni pridobivanje novih vernikov, to je oznanjevanje Jezusove blagovesti. To je missio, poslanstvo. Zato smo vsi kristjani poklicani, da smo misijonarji. Najprej misijonarji v svojem okolju. Naše življenje in dela morajo pripovedovati o Jezusu, ki ga nosimo v svojem srcu. Živeti moramo iz notranje sreče, ki jo doživljamo iz sobivanja z Jezusom. To pomeni oznanjati Jezusa z dejanji. Papež Frančišek to stavi pred vsako drugo misijonarsko delo. Nato pa dodaja: »Če pa je potrebno, pa oznanjujmo Jezusa tudi z besedami.«
Da je Cerkev misijonarska, se čuti iz vse njene zgodovine in življenja. Naše vsakdanje delo mora biti misijonarsko. Naša dela morajo izžarevati ljubezen, s katero nas ljubi naš nebeški Oče. Naša dela so svetilka drugim, so kažipot. Pa ne samo, da naj bi bila. Jezus pričakuje od nas, da resnično so, saj je dejal: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih (Mt 5,16).«
Druge vrste misijonarsko delo pa je, ko so nekateri poklicani, da gredo evangelij oznanjat tja, kjer ljudje evangelija še ne poznajo. Tja jih mora gnati želja, da bi tudi tujim narodom oznanili Jezusovo blagovest in jih naredili za njegove učence. To je tako vzvišena naloga, da jo Cerkev čuti kot svojo osnovno poklicanost. Popolnoma se dati Kristusu na razpolago in ga ponesti v daljne pokrajine in med tuje narode, kjer toliko ljudi tiho prosi za luč resnice. Sreče, da smo kristjani, da smo odrešeni in dediči nebeškega kraljestva, ne smemo zadržati zase. Deliti jo moramo z drugimi. To je naš poklic.
Gospod, daj nam misijonarskega duha. Naj bo naše krščansko življenje pričevanje za tvojo ljubezen. Naj bo vse naše življenje tako prežeto s ljubeznijo, da bomo z vsem žarom kristjani. Naj čutimo, da smo poslani, da še drugim prinesemo to srečo, ter jih naredimo za tvoje učence. Naredi nas za goreče misijonarje Očetove ljubezni!
Ni komentarjev:
Objavite komentar