sobota, 13. junij 2009

13. Bog gleda mene

Sveti Janez Vianey, župnik v Arsu, Je večkrat videl kmeta iz Arsa, ki se je vračal s polja ali sel na polje, da se je ustavil pred cerkvijo. Naslonil je svoje orodje na zid ob vratih in šel v cerkev. Tiho in pobožno je sedal v cerkvi, na kovu pa spoštljivo pokleknil in odšel naprej po svojih opravkih.

Janeza Vianeya je dajala radovednost kaj ta mož moli v cerkvi. Neki dan ga je počakal, ko je izstopil iz cerkve in ga vprašal kaj dela v cerkvi. Kmet mu je odgovoril: »Usedem se v klop in gledam Jezusa, in Jezus gleda mene«. Župnik je bil presenečen kako preprosto je znal ta mož poklekniti pred Najsvetejše in ga častiti. Znal se je prepustiti Božjemu pogledu in tudi sam je gledal Boga.

Gornji zgled nam pove da lahko tudi v tišini častimo Najsvetejše. Ni potrebno veliko besed, ni potrebno dolgih molitev, dovolj je, da Jezusa samo z ljubeznijo gledamo. To je eden izmed načinov čaščenja Svetega Rešnjega Telesa.

Danes mnogi ne vedo kako bi častili Najsvetejše. Nihče jih ni naučil, kaj se tam moli, kako se tam obnaša. Zato ne vedo kaj bi vedo kaj bi pred tabernakljem počeli. Če gredo skupaj z nekom, ki je vajen molitve pred Najsvetejšim, jim lahko postane nerodno, da sami ne znajo teh molitev. Lahko pa se dolgočasijo in čakajo kdaj bo bližnji končal svojo molitev.

Prvo kar je potrebno za molitev pred Najsvetejšim je vera, da je Jezus res navzoč v Svetem Rešnjem Telesu. Ta vera nam narekuje, da znamo pred tabernakljem vsaj spoštljivo poklekniti in Bogu pokazati svojo vdanost.

Dobro je, da se vsak sam odloči, da bo začel moliti pred Najsvetejšim. Ta odločitev mora biti realna, kar pomeni, da ne bom že prvi dam postal velik častilec Svetega Rešnjega Telesa, ki bo sposoben klečati ure in moliti. Na Jezusa v Svetem Zakramentu se je najprej treba navaditi. Molitev mora rasti in izkušnje in iz doživetja srečevanja z Bogom.

Mogoče bo prvi obisk Najsvetejšega čisto kratek. Mogoče ne bo niti prava molitev. Človek lahko poklekne v klop in kleči v zavesti , da me Bog gleda.

Zavem se, da me Bog gleda z ljubeznijo in me noče soditi za moje prestopke marveč je vesel, da sem se mu približal.

Izkušnja Božje ljubezni me lahko popelje v molitev. Zgodi se, da kak dan ne bom sposoben začutiti nič, niti kako me Bog ljubi. Takrat lahko Bogu preprosto rečem: »Bog prazen sem. Nimam ti kaj dati.

Tudi povedati ti ne znam nič. Podarjam ti samo ta čas. Glej name in me blagoslovi.« Gotovo bom odšel drugačen kot sem prišel. Drugič bom mogoče bolj sposoben začutiti, da sem pred Bogom.

Zavedal se bom, da v tabernaklju prebiva živi Bog, ki je moj stvarnik in Gospod. V njegovi roke sem in on mi podarja vsak dan življenje. Iz tega se lahko razvije občutek hvaležnosti Bogu za vse kar sem in kar premorem.

Vsak naslednji obisk bo drugačen. Človek se udomači pred Najsvetejšim. Navadi se biti v tišini in občutiti Božjo navzočnost. Nauči se srečevati z Bogom. Tišina mu ni več dolgočasna in čas mu začne hitro minevati.

Nauči se lahko, da pred Jezusa položi vse svoje življenje, vse veselje, uspehe in tudi križe.

Nič hudega če se pred tabernakljem zjoka ob svoji bolečini. Jezus je celo klical naj vsi obteženi pridejo k njemu in odložijo bremena na njegova ramena.

Počasi z vajo človek odkrije pred tabernakljem svoje prijatelja, ki te zna poslušati, razumeti, ki te ima rad. Če si tega zmožen so prvi koraki že narejeni. Lahko reče tako kot zgoraj omenjeni mož: Jaz gledam njega in on gleda mene!

Ni komentarjev:

Objava komentarja