petek, 26. junij 2009

26. Aba - Oče

V evangelijih lahko na več mestih opazimo, kako prisrčno se Jezus obrača na Očeta. Ko govori o Očetu lahko ljudje čutijo, da govori o nekom, ki ga zelo ljubi in je z njim tesno povezan. Po napornem delu in oznanjevanju večkrat noč prečuje v molitvi k Očetu.

Tudi pred vsemi pomembnimi dogodki je celo noč molil k Očetu. Najbrž smo radovedni kako je Jezus molil k Očetu. To je bil pogovor dveh, ki sta povezana z neizrekljivo ljubeznijo.

Že sama beseda kako je Jezus klical Očeta nam da veliko misliti.
  • Aba pomeni veliko več kot običajna beseda oče. Ta beseda skriva v sebi odnos tistega, ki to besedo izreče do naslovljenca.
Razlagalci Svetega pisma pravijo da beseda aba pravzaprav pomeni »očka«, »atek«. Če si pomagamo s primero bomo bolje razumeli globino te besede.

Predstavljajmo si otroka, ki mu je oče kupil tisto kar si je najbolj želel, ali otroka, katerega oče je naredil nekaj čudovitega.

Otrok gleda očeta z žarom občudovanja in ponosa.

Ponosen je na svojega očeta, ker vidi kako velik in sposoben je. Ob njem se čuti varnega in velikega. Poln občudovanja in sreče se vrže očetu v naročje in mu zakliče »očka«. Ta otrokova beseda nosi v sebi občudovanje, hvaležnost, srečo in tudi ponos.

Mogoče nam ta skromna primera malo bolj da razumeti kaj je Jezus čutil, ko je izrekel besedo »aba«.

Tudi Jezus je čutil veselje nad Očetom, veselje nad njegovo modrostjo, da je svet in človeka tako čudovito ustvaril.

Zahvaljeval se mu je, da je poslal njega, da dopolni odrešenje in človeku pokaže pot do Očeta. To svoje občutje je hotel prenesti tudi na svoje učence, ko jim je govoril, da je Oče večji od njega, ter da Oče prebiva v njem.
  • V molitvi očenaša nas je najlepše naučil častiti Očeta. Naučil nas je prositi za nebeške in zemeljske dobrine, saj je v prošnjah očenaša zaobseženo vse kar človek potrebuje za večno in časno življenje. Hotel nam je zagotoviti, da nas Oče neizmerno ljubi, da nas ljubi tako kot svojega edinorojenega Sina.
Evharistija je dar Božje ljubezni.
Če Oče ne bi sklenil svetu podariti svojega Sina tudi evharistije ne bi imeli.

Toda Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina,
da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.
  • Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil (Jn 3,16-17).
Očetova ljubezen do nas ljudi je na svet privedla Jezusa, da je postal naš brat.
Oče je navdihnil Sina, da je ostal med nami pod podobo kruha. V evharistiji se kaže ljubezen in delo vse Svete Trojice.
Po Očetovi volji se pri vsaki sveti maši daruje Sin v zahvalno daritev Očetu in k nam prihaja kot Očetov dar.
Ko prejmemo Jezusa v svoje srce, vstopa v nas tudi Oče. Rad bi nas upodobil po Srcu svojega Sina in v nas vžgal tako veliko ljubezen kot jo ime Oče do Sina.
  • Skušajmo v tej naravnanosti prejemati sveto evharistijo in iz nje tudi živeti. Prejemanje evharistije ni samo neka navada za katero so nas vzgojili starši in kateheti.
To je čudež čudežev.
Bog, ki neskončno vse presega
se združuje s človekom, da bi njegovo končnost spremenil v neskončnost.
Stvarnik se združuje s svojo stvarjo, da bi v njej še bolj upodobil sebe, da bi človek postajal vsak dan bolj Božji.
  • On, ki je življenje daje, da začenja v človeku žuboreti studenec večnega življenja in želi, da bi ta studenec nikoli ne usahnil marveč se okrepil in tekel v večno življenje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja