sobota, 20. junij 2009

20. Ego te absolvo…

Svetopisemski pojem greha so v grščino prevedli z besedo »hamartia«.

Ta beseda ima v sebi smisel izgubljenosti, neuspešnosti. Če hočemo bolje razumeti pomen besede si moramo pomagati s primerami.

Reka izgubi svojo strugo, ko se razlije v močvirni pokrajini. Ni več reke, izgubila se je, sedaj je samo še močvirna pokrajina. Druga primera je puščica, ki je izstreljena proti tarči a je zgrešila tarčo. Puščica je odletela mimo in je ni najti, izgubila se je.

Prav tako ima ta beseda lahko tudi pomen neuspešnosti. Toda ne neuspešnosti na zunanjem človeškem področju, pomeni neuspešnost prizadevanja duše.

Tudi slovenska beseda zgrešiti ima v korenu besedo grešiti. Ta nam lahko pomaga greh in naravo greha bolje razumeti.

Človek je ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. V sebi nosi podobo Boga in je proti njemu tudi usmerjen.

Greh je dejanje, ki v človeku zamegli Božjo podobo in ga seveda usmeri tako, da zgreši Boga, ki je njegov cilj.

Če človekovo življenje primerjamo z puščico, ki je izstreljena v tarčo lahko rečemo, da so dobra dejanja tista, ki človekovo življenje usmerjajo v cilj, v tarčo v Boga. Tako ima človekovo življenje smisel in cilj.

Kadar pa človek naredi grešno dejanje zgreši cilj, zgreši Boga. Njegovo življenje postane usmerjeno mimo Boga v praznino. Človek se izgubi, ker njegovo življenje ni usmerjeno v cilj, ki je Bog.

Vsako grešno dejanje je določen odklon človekove življenjske usmeritve. Bolj ko je dejanje težko, bolj velik je ta odklon. Vsako zgrešeno dejanje pomeni nov odklon.
  • Lahko se zgodi, da ob koncu življenje človeka, ki je ponavljal grešna dejanja postane smer zgrešena v celoti. Takrat vrnitev ni več mogoče, ker se je čas iztekel.
Druga vsebina besede »hamartia« pa je neuspešnost.
To ne pomeni, da je človek neuspešen v poklicu ali kot mož ali kot žena. Neuspeh je na dušnem področju. Vsa prizadevanja v zgrešeni smeri so neuspešna.
  • Grešen človek postane kakor otrpel in ni sposoben sprejeti milosti, ki jih Bog človeku podarja.
Lahko bi rekli v primeri, da se človek z grehom ovije v ovoj greha. Ta ne prepušča milosti s katerimi Bog obsipa človeka.

Bolj ko je ta ovoj greha debel manj je človek sposoben zaznati Božjo ljubezen in milost, ki jo Bog človeku pošilja. Človek postaja duhovno mrtev in nesposoben sprejeti milost ljubezni.

Bog se trudi človeka rešiti in ga še vedno neizmerno ljubi.

Boga človekov greh prizadene. Toda to prizadetost moramo prav razumeti.
  • Človekov greh ne načne Božje svetosti, ta je popolna in je nihče od ustvarjenih bitij ne more zmanjšati.
Greh prizadene Boga v srcu, na področju ljubezni. Boga greh boli zato, ker v grehu vidi človekovo zablodelost in škodo, ki si jo z grehom nakoplje. Človek z grehom škodi najbolj samemu sebi in rani Božje srce, ki človeka ljubi brez meja.

Božjo ljubezen na lepo ponazori prerok Ezekijel z besedami: »Odvrgli so te na polje, ker se jim je tvoje življenje gnusilo na dan tvojega rojstva. Tedaj sem šel mimo tebe in sem videl, kako si cepetala v svoji krvi. In rekel sem ti v tvoji krvi: 'Živi!' Da, rekel sem ti v tvoji krvi: 'Živi!' Rast sem ti dal kakor cvetici na polju. Rasla si, postala si velika in se razvila v lepotico: prsi so se ti napele in lasje so ti zrasli. Bila pa si še naga in gola (Ezk 16,5b-7)«.

V stanju greha je potreben za človeka poseg od zunaj.

Bog sam mora poseči v človekovo srce in ga obuditi k novemu življenju.

To se zgodi po zakramentu svete spovedi, ko Bog po duhovniku pregovori:
Jaz te odvežem tvojih grehov!

Ni komentarjev:

Objava komentarja