sobota, 06. junij 2009

6. Drugačna Hrana

Italijanski pisatelj in novinar Vittorio Messori, ki je imel tudi pogovor z Božjim služabnikom papežem Janezom Pavlom drugim, je napisal več knjig. Posebej se je ukvarjal z versko tematiko, saj je globoko veren mož.

V eni izmed svojih knjig piše tudi o evharistiji. Iz njegovega pisanja odsevata globoka vera in izvirnost. Takole pravi:

Običajna hrana, ki jo uživamo vsak dan se v človekovem telesu použiva in jo telo porabi za svoje delovanje. To kar zaužijemo tele predela in razgradi in tisto, kar potrebuje za življenje posrka in se spremeni v energijo. Vse kar pa za človekovo telo ni potrebno se izloči.

Evharistija pa je popolnoma drugačna Hrana. Ko jo človek zaužije se začne drugačen proces. Evharistija použiva to kar človeškega in spreminja v Božje. Evharistija človeka spreminja in ga dela zmeraj bolj Bogu podobnega in ga napolnjuje z Bogom.

V človeku deluje kot energija, ki človeku pomaga, da slabosti in napake čedalje bolj izkoreninja in krepi rast dobrega v človeku.

Prepričanje tega pisatelja tudi nam pomaga razumeti skrivnost evharistije. Zato je popolnoma pravilno, da evharistijo razumemo kot hrano za človekovo dušo. Človek, bi sam od sebe ne mogel narediti veliko dobrega, posebej ne velikih korakov na poti svetosti, če ne bi užival posebne hrane za dušo. Potrebno je, pogosti pristopamo k svetemu obhajilu in prejemamo moč, da se dobro v nas hitreje razvija ter, da laže opuščamo slabe navade in nagnjenja.

Evharistija ni nagrada za zveste in svete duše ampak potreba vsake duše, ki gre po poti svetosti. Ne smemo pristopati k obhajilu kar iz navade brez da bi se zavedali, da je to srečanje z Bogom. V trenutku prejema svetega obhajila povabimo in prejmemo Boga v svoje srce.

On postane spremljevalec v našem življenju. Vabi nas k dobrim delom in nam daje moč, da laže nesebično služimo bližnjemu. Bog deluje v srcu kot neka moč, ki nas kliče k odločanju za dobro, ki nam daje veselje za ljubezen ter nas opominja, da se ne odločamo za slabo.

Jezus ostaja skriti gost v človekovem srcu, dokler ga človek sam z grehom ne izžene iz srca. Ko nosimo Boga v svojem srcu, nam on ne jemlje naše svobode, popolnoma jo spoštuje in lahko delamo kar hočemo. On nas samo tiho nagovarja in kliče k dobremu. Pomaga nam prodirati v skrivnost Božje ljubezni, predvsem pa nas ljubi.

Ko nosimo Jezusa v svojem srcu lahko začutimo kako zelo smo ljubljeni. To spoznanje človeka dviguje, da se še bolj odpira Bogu in pusti, da ga on usmerja na pot dobrega. Vsako dobro dejanje človeka opogumi za še večje korake na poti kreposti. Napredovanje v dobrem lahko človeka privede do zavesti, kako zelo me Bog ljubi.

To spoznanje človeka vedno bolj navdušuje za ljubezen in ga spreminja. Pod Božjim vplivom človek postaja vedno bolj Božji. To pomeni, da je Bog vedno bolj upodobljen v človeku. Božja podoba postane vedno bolj vidna v človeku in iz njega izžareva.

Prejem evharistije mora zato biti dejanje ljubezni in zavestno srečanje z Bogom. Od malomarno prejetega svetega obhajila človek nima tistih sadov, ki jih Bog želi človeku podariti. Potrebno je vsak dan znova reči »da« Božji volji.

Bog človeka tudi nikoli ne bo na silo naredil dobrega. Prejem svetega obhajila nas torej kliče k sodelovanju z Bogom. Človek mora Bogu odpreti svoje srce in se mu pustiti, da ga spreminja. Bog deluje v človeku le, če ga ta povabi in prosi, da se v njem upodobi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar