četrtek, 25. junij 2009

25. Križana Ljubezen

Pred nekaj leti so prikazovali film os Jezusovem trpljenju. Film je naletel na različne ocene. Tisti, ki so ga gledali s srcem so začutili v sebi pekočo žalost nad dogodkom, saj so videli sebe kot soudeleženca.

Če so pa nekateri gledali film z drugačnega stališča pa jih je pretresel a njihova sodba je bila, da je pretiravanje in preveč krvi.

To drugo stališče nam lepo odraža naš današnji pogled na Jezusovo trpljenje
in smrt na križu.

Gledamo nanj kot na oddaljen zgodovinski dogodek, ki se je res zgodil, ne čutimo pa se povezane z njim.
  • Toda resnica je popolnoma drugačna. Dogodek Jezusovega trpljenja nikakor ni oddaljen od nas. Tudi danes se dogaja.
  • Ni res, da se naš ne tiče! Mi vsi smo soudeleženi pri tem dejanju. Jezusa niso obsodili »hudobni« Judje, niso ga križali »pijani in podivjani« rimski vojaki.
  • Jezusa sem obsodil jaz! Jaz osebno sem ga mučil in jaz sem ga pribijal na križ. Ne morem se izgovarjati na preteklost, ki je mimo. Odpreti moram oči za ta čas, ki ga doživljam in sooblikujem.
Trenutek Jezusovega trpljenja je trenutek vsega človeštva.
Vsi ljudje smo udeleženi v tem dogodku. Jezus trpi danes v svojem mističnem telesu, ki je Cerkev. Kdor Cerkev preganja, preganja Jezusa samega.
Še več: Jezus je v mojem bližnjem. Ko ponižujem svojega bližnjega, ponižujem Jezusa. Kadar mučim svojega bližnjega mučim Jezusa. Tudi vsak greh rani Jezusovo srce. Zato se ob dejanju greha znajdem med tistimi, ki so vpili: »Križaj ga! Križan naj bo!«
  • Ko se je Pavel bližal Damasku, da bi preganjal Cerkev, ga je dosegel Jezus. Obsijala ga je svetloba in glas ga je vprašal: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Pavel je rekel: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!«(Apd 9,4-6)
Ta dogodek nam jasno pokaže neizmerno Božjo ljubezen. Savel bi si lahko nakopal Božjo jezo, ko je preganjal Cerkev. To bi bilo človeško mišljenje,
  • Bog pa je naredil drugače. Še bolj je vzljubil Pavla in ga naredil za svojega največjega poslanca – misijonarja.
Ta resnica tudi nam daje upanje, da nismo zavrženi. Čeprav sem bil jaz zraven, ko smo križali Boga, me Bog ne obsoja in ne zavrže. Odpušča mi in celo Očeta prosi za moje opravičenje: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo«(Lk 23,34).
Sam trpi, da bi me opral moje krivde. S tem, ko sem sodeloval pri Jezusovem trpljenju sem še bolj povezan s tem dogodkom. Oče me je pritegnil v dogodek trpljenja svojega Sina, a po Sinovi daritvi me je pritegnil tudi v njegovo vstajenje. Oče me še bolj ljubi in mi hoče še bolj stati ob strani, da bi skupaj s Sinom dosegel vstajenje.
  • Čeprav smo križali Božjega Sina nam Oče tega ne prišteva, celo kliče nas v občestvo s Sinom. Kliče nas k evharistični mizi. Kako čudovito! Križ na katerem sem jaz križal Božjega Sina postane oltar s katerega prejemam evharistijo! Njega, ki sem obsodil mi je Oče dal za zagovornika in tistega, ki odjemlje moj greh!
O križana Ljubezen, ki si mene, ki sem te križal pritegnila k svojemu prebodenemu Srcu. Jaz sem ti s grehom prebodel Srce, ti pa si me oblil s potokom svoje Krvi in izmil mojo krivdo, bodi vedno hvaljena in čaščena!

Ni komentarjev:

Objava komentarja