nedelja, 07. junij 2009

7. V Njem živimo

Neki svetnik, ki je bil župnik, je pogosto opazil, da moški srednjih let prihaja sam v cerkev in se tam več časa zadrži. En dan ga je opazoval, kako je vstopil in pobožno pokleknil pred Najsvetejšim.

Potem je sedel v klop si razpel suknjič in nato še srajco. Župnik je ves presenečen pristopil in ga vprašal kaj počne. Mož mu je prijazno odgovoril: Sončim se! Pustim, da mi Jezus sije na srce!

Ko se je apostol Pavel sprehajal po Atenah je videl veliko templjev, kar je nakazovalo pobožnost Atencev. Na areopagu jim je o tem spregovori in jih klical k veri v Jezusa od mrtvih vstalega. Med drugim jim je rekel: »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17, 28). Skušajmo danes dometi te besede in jih povezati z Jezusom pod podobo evharističnega Kruha, ki ga hranimo v tabernakljih.

Tabernakelj ni samo hišica kamor shranjujemo Najsvetejše, da ga lahko delimo pri sveti maši in drugih bogoslužjih ali pa ga nesemo bolnikom kot sveto popotnico. Tabernakelj je v resnici Božje bivališče toda Boga ne moremo zapreti za zlata vratca.

Bog je večji od tabernaklja in ga prestopa in sije iz njega. To je delček nebes na zemlji, saj tam kjer je Bog, tam so nebesa! Ko bi mogli s svojimi očmi zaznati in gledati Boga bi lahko presenečeni ugotovili, da ni Bog samo v tabernaklju marveč je vsa okolica polna Božjega veličastva.

V prispodobi bi lahko rekli, da je tabernakelj kot močna luč, ki sveti na vse strani in razsvetljuje temo. Tudi Bog sije iz tabernaklja in tisti, ki pride pred tabernakelj molit se potopi v ta Božji sij.

Zato besede apostola Pavla veljajo še bolj kadar smo pred tabernakljem, da v njem živimo, se gibljemo in smo. Kadar molimo pred Najsvetejšim se pustimo, da Bog sije na nas. V njegovi ljubezni se sončimo in on deluje na nas da postajamo od Boga zagoreli, to je polni milosti.

Zato je molitev pred najsvetejšim zelo dragocena. Zgodi se tudi, da človek kdaj ne more moliti z besedami. Takrat je dovolj, da v ljubeznijo pokleknemo pred Najsvetejše in pustimo, da nas Bog obsipa s svojimi darovi.

Kadar smo pred tabernakljem bi lahko rekli, da plavamo v Božji pričujočnosti in se prepuščamo Božji ljubezni. Zato je dovolj, da se živo zavedamo Božje navzočnosti in se v njej odpočijemo.

Zelo dobro je, se zavedamo svoje majhnosti pred Bogom in prosimo za odpuščanje grehov. Lahko zmolimo tudi kesanje nad svojimi grehi in sklenemo, da jih bomo čim prej položili v Božje usmiljeno Srce v zakramentu svete spovedi.

Bog nas pred tabernakljem vedno pričakuje. Tudi na ta način želi krepiti naše duše in jih ozdravljati vseh bolezni. Tudi cestninar je stopil v tempelj in ponižna molil k Bogu. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹

Jezus pa dodaja: »Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«(Lk 18,13-14) K molitvi pred Najsvetejšim, nas

Jezus sam vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Poslušajmo njegov glas in radi pohitimo pred tabernakelj, da se spočijemo v siju njegove ljubezni!

Ni komentarjev:

Objavite komentar