torek, 09. junij 2009

9. Kako verovati

Splošno znan je čudež, ki se je leta 1263 zgodil v mestu Bolsena v Italiji. Neki duhovnik iz Nemčije se je na romanju v Rim ustavil v Bolseni, kjer je opravil sveto daritev.

Že dolgo časa ga je begal dvom, ali je Jezus pod evharističnima podobama resnično navzoč. V Bolseni je maševal v cerkvi sv. Kristine.

Med mašno daritvijo, pri spremenjenju, je začela hostija krvaveti. Kapljice so padale na korporal in pokazali so se rdeči madeži. Duhovnik je bil prestrašen in je hotel ta dogodek ohraniti zase. Toda ko je zložil korporal, so kapljice padle tudi na kamniti marmorni tlak.

Novica o dogodku se je hitro razvedela. Duhovnik, pri katerem se je zgodil ta evharistični čudež, je obiskal papež Urbana IV., ki je takrat bival v Orvietu. Duhovnik je papežu vse natančno razložil.

Bil je srečen, da se je rešil mučnega dvoma. Papež je naročil, naj mu prinesejo korporal. Ko se je o čudežu prepričal, je shranil okrvavljeni korporal v stolni cerkvi v Orvietu. Med drugim je papeža tudi ta čudež nagnil, da je za vso Cerkev uvedel praznik sv. Rešnjega telesa. Okrvavljeni korporal še danes hranijo v Orvietu.

Kot nam zgornji dogodek poroča se lahko v življenju kristjana ali celo duhovnika pojavijo dvomi, ki nam otežijo našo vero.

Skrivnost svete evharistije je zares skrivnost, zato nam bo puščala v našem življenju vedno nekoliko nejasnosti in dvomov. V tem življenju živimo iz vere v sveto evharistijo, torej ne v gledanju.

Že sama vera nam govori, da enostavno verujemo tistemu, ki nam je to skrivnost razodel. Če bi evharistično skrivnost do konca razumeli, bi bili v stanju gledanja in ne verovanja.

Stanje gledanja pa se nam bo odprlo, ko bomo prešli prag smrti in gledali Gospoda iz oči v oči.

Res so negotovosti in dvomi lahko boleči v kristjanovem življenju.

Dvom, ki se pojavi spontano seveda še ni greh. Ne smemo se dvoma bati in se čutiti grde ter grešne pred Bogom. Je neke vrste alarm, ki nas kliče, da moramo svoje krščansko življenje poglobiti.

Predvsem je na mestu več molitve prav v ta namen, da bi nam Gospod pomagal v naših dvomih. Pomembno je, da pri taki molitvi Gospodu puščamo popolno svobodo in mu vsak dan rečemo zgodi se tvoja volja.

Ne moremo Gospoda siliti v čudež, ker ne vemo ali bi nam bil čudež v duhovno korist. Zgornjemu duhovniku je bil, mogoče bi jaz podlegel napuhu ali kaki drugi skušnjavi.

V takem dvomu in negotovosti je dobro pogosto ponoviti besede iz evangelija, ki jih je izrekel oče božjastnega dečka, ko je Jezusa prosil naj ga ozdravi: »Verujem, pomagaj moji neveri!«

Te besede nam bodo dajale moč in nas dvigale ob trenutkih notranje bolečine. Dobro je pogosto v sebi poživljati vero v Jezusove besede, v Jezusov nauk, posebej besede, ki jih je izrekel pri zadnji večerji.

Lahko si s svojimi besedami sestavimo molitev v ta namen:

Jezus, hočem verovati vsaki tvoji besedi, ker ti popolnoma zaupam, da si govoril resnico. Težko mi je verovati, vendar hočem verovati in hočem ti popolnoma zaupati.

Posebej hočem trdno verovati v tvojo navzočnost v sveti evharistiji. Ti sam si rekel, da je posvečena hostija tvoje telo.

Tem besedah hočem verovati, čeprav te v belem kruhu ne vidim in ne okusim. Ohrani mi zvestobo in poživi mi vero! »Verujem, Gospod, pomagaj moji neveri!«

Ni komentarjev:

Objavite komentar