sreda, 24. junij 2009

24. En Kruh - ena Cerkev

Želja Jezusovega Srca je, da bi bili edini med seboj. To svojo željo je izrazil svojim učencem v svojem poslovilnem govoru pri zadnji večerji.

To je takrat, ko je postavil sveto Evharistijo.

Ko je Juda Iškarjot zapustil dvorano zadnje večerje je Jezus izročil svojim učencem novo zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 34-35).

To se ni zgodilo slučajno, da je Jezus prav pri zadnji večerji tako goreče naročal edinost in tako ponižno prosil učence naj se ljubijo med seboj.
  • Čakal je pravega trenutka, da je spregovoril. Zapoved ljubezni je hotel izročiti samo svojim, samo tistim, ki so ga ljubili. Pustil je, da je Juda prej odšel.
Trenutek, ko je Jezus svojim učencem izročil zapoved ljubezni je zelo zgovoren. To je dogajanje prve evharistične daritve. Zato smemo razumeti, da ta Jezusova želja spada v samo evharistično dogajanje.

Prav evharistija je vir najgloblje edinosti učencev. Evharistija je nadaljevanje ene same Jezusove daritve. Je ponavzočenje ene same Jezusove daritve na oltarju križa v kalvarijski baziliki. Pri evharistiji vsi prejemamo eno samo Jezusovo Telo in to nas združuje v eno samo skupnost.

Zato evharistija ustvarja edinost med vsemi kristjani. Evharistija ne bi bila evharistija, če nas ne bi zedinjala. Pri evharistiji postajamo eno samo Jezusovo skrivnostno telo, ena sama Cerkev Božjih otrok.

Prejem evharistije bi nas moral prebuditi v ta čut za edinost. Ko prejmemo sveto obhajilo, bi nas moralo pretresti do dna srca. Jezus nas zedinja, združuje, mi ljudje pa se trgamo iz teh vezi edinosti. To pa ja tista najgloblja bolečina Jezusovega Srca: nočemo edinosti čeprav nas on kliče in združuje v eno telo v eno Cerkev.

Vzroki za needinost so s človeške strani prav otročji a vendar ustvarjajo bolečo needinost. Vsak stoji za svojimi izgovori, svojimi predsodki in noče in noče spregledati, da bi nam bilo veliko laže, če bi bili med seboj edini.
  • Da, vsak bi moral priznati svoje napake. To pa je tisto najbolj boleče za človeka. Strah pred ponižanjem, pred priznanjem napake je v človeku globoko ukoreninjen.
  • Ta napuh hudobni duh spretno izrabi, da nam pomaga čuvati svoj prav. Prepriča nas, da ni bilo nič narobe, da je bližnji naredil napako. On mora sedaj odstopiti od svojega napačnega stališča. Jezus pa je ravnal drugače!
V priliki o izgubljenem sinu nas uči, kako Oče odpušča sinu, ki se skesano vrne. Ni mu rekel, da mora povrniti imetje, ki ga je zapravil z vlačugami. Objame ga in mu da prstan na roke in čevlje na noge. Izgubljeni sin se veseli Očetovega odpuščanja.

V objemu Očetove ljubezni je spet oživel, bil je mrtev a zdaj je živ. Starejši sin pa ni odobraval Očetovega ravnanja. Hotel je, da bi mlajši sin ostal zavržen in bi delal pokoro. To pa je mesto, ko največkrat Boga ne razumemo:

Bog noče, da bi se kdo pogubil ampak hoče vse rešiti.
  • Na prvi pogled se nam zdi starejši sin čuden in njegovo ravnanje neumno. In res je tako!
  • Toda tej neumnosti nasedamo dan za dnem vsi, ki se nočemo odpovedati napuhu.
  • Ko bi bili sposobni tega koraka, bi evharistija res ustvarjala čudeže med nami.
  • Bila bi učinkovito sredstvo edinosti in vse človeštvo bi kmalu postalo ena čreda in en pastir.

Ni komentarjev:

Objava komentarja