nedelja, 14. junij 2009

14. Posipaj cvetje pred njim!

Molitev rožnega venca je na mnogih mestih označena kot molitev, ki v prispodobi pomeni kot bi nizali rože v venec in ga po Mariji izročali Jezusu.

Vsaka zdravamarija je kot cvet, ki ga dodajamo v venec in ga pletemo in povežemo z očenašem.

Toda vsak venec mora imeti trdno osnovo cvetje moramo nizati na nek trak ali vrvico ali slamo. Lahko pa imajo cvetovi toliko daljše peclje, da jih lahko lepo spletemo v trden venec. Tako lahko molimo rožni venec, ki je v osnovi premišljevalna molitev.

Med očenaše in zdravamarije pletemo premišljevanje skrivnosti iz Jezusovega in Marijinega življenja. Na posamezne besede zdravamarije nehamo paziti in vedno bolj nas prevzame misel na določeno skrivnost. Živo prihajajo pred nas določeni trenutki iz Jezusovega življenja in nas potopijo v premišljevanje. Molitev postane kontemplacija in meditacija.

Tudi molitev rožnega venca je primerna kot oblika čaščenja Najsvetejšega. Že sama molitev rožnega venca nas postavi pred Boga, da začutimo njegovo pričujočnost. Tudi skrivnosti rožnega venca so tako izbrane, da nas pravzaprav potegnejo v premišljevanje rojevanja Evharistije ali Jezusovega učlovečenja.

Zato je zelo primerna oblika čaščenja Jezusa v Svetem Rešnjem Telesu. Zavest, da se nahajamo pred tabernakljem nam lahko po vsaki desetki poživi vzklik: »Hvaljeno in čaščeno naj vedno bo, presveto Rešnje Telo!«

Premišljevanje rožnega venca pa lahko postane osebno srečevanje z Jezusom. Vam lahko vpletemo vse svoje življenje, svoje prošnje in svoje bolečina. Nata način človek še bolj postane navzoč pred Najsvetejšim. I

zroča mu vse svoje življenje. Rožni venec počasi lahko postane molitev zahvale za vse milosti, ki jih je človek v življenju prejel. Če bi v podobi rekli: je kakor bi z Marijino pomočjo okoli tabernaklja navijali venec rož, ki naj dehtijo Bogu v zahvalo.

Ta venec je spleten iz samih pravih rož hvaležnosti in ljubezni za vse kar Bog človeku podarja. Lahko bi rekli, da posipamo dehteče cvetje okoli tabernaklja, da bi bilo okoli Jezusa čim bolj lepo.

Jezusu izročamo vse svoje bitje, vse kar imamo najbolj plemenitega v srcu. Kakor bi pripravljali pot posuto z rožami, da bi Jezus lahko prišel v dušo.

Tudi molitev je združenje z Bogom. Je srečevanje z njim. Vsako tako srečanje nas lahko opogumi in nam da moči za naslednje korake.

Kadar pa nosi človek v duši veliko trpljenja je lahko tabernakelj prostor kamor odložimo svojo težo. Jezus sprejema človekovo bolečino in jo zadene na svoja sveta ramena. Človek se lahko počuti kakor, da bi ga Mati Marija ponesla v Božji objem.

Tam se trpeči človek odpočije na Božjem Srcu in dobi zagotovilo: Ne boj se, ne bom te zapustil sirote. S teboj bon vse dni!

Molitev rožnega venca ob Jezusu navzočem v Svetem Rešnjem Telesu nas lahko globoko potopi v skrivnost evharistije. Med molitvijo se človekovo srce odpira Božjemu delovanju. Bog ga napolnjuje z darovi svoje ljubezni in dela močnega, da v svojem vsakdanjem življenju lahko uresničuje zapoved ljubezni.

Božji služabnik Janez Pavel II. je v svoji okrožnici zapisal, da je molitev rožnega venca kakor nevidna veriga, ki nas povezuje z Bogom. Še posebej močna je ta veriga rožnega venca kadar ga molimo pred Najsvetejšim.

Ni komentarjev:

Objava komentarja