ponedeljek, 22. junij 2009

22. On mora rasti…

Šli so torej k Janezu in mu rekli: »Rabi, glej, tisti, ki je bil pri tebi onkraj Jordana in o katerem si pričeval, krščuje in vsi hodijo k njemu.« Janez pa je odgovoril in rekel: »Človek si ne more ničesar prisvojiti, če mu ni dano iz nebes.

Vi sami ste priče, da sem rekel: ›Jaz nisem Mesija, temveč sem poslan pred njim.‹ Kdor ima nevesto, je ženin. Ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zaradi ženinovega glasu. To moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,26-30).

Iz zgornjega navedka lahko vidimo kako jasno je Janez Krstnik poznal svoje poslanstvo. Nič ga niso zmotile velike množice, ki so prihajale k njemu in ga imele za preroka. On je jasno vedel, da je samo glas vpijočega v puščavi ter da pripravlja pot za Gospoda, ki prihaja.

Zavedal se je, da mora Jezus rasti on sam pa se manjšati in stopati v ozadje. Janezovo zadržanje je podoba našega življenja. Prav bi bilo, da imel enak program vsak izmed nas. Vsak izmed nas bi se moral manjšati, da bi Jezus lahko rasel v našem življenju.

Kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? To ni nič novega! Velikokrat smo že slišali, da je cilj našega življenja, da v sebi čim bolj upodobimo Boga. To so svetniki v veliki meri dosegli. Tudi naša naloga je, da izvršimo enako nalogo v svojem življenju.

Seveda je treba prav razumeti.

Bog nikakor noče, da bi s tem bila omejena človekova enkratnost in svoboda.

Prav nasprotno: Bog pričakuje od nas, da ga upodobimo v svojem življenju na popolnoma edinstven način. Na način, kakor ga ni upodobil še nihče.

Bog ne želi, da bi kopirali življenje kakega svetnika. Daje nam moči in domišljijo, da lahko popolnoma na izviren način zaživimo neponovljivost in upodobimo Boga v sebi na docela izviren način.

Manjšati se v življenju in dati, da Bog raste ni nič nemogočega. Potrebno je samo slediti glasu vesti in ga dosledno upoštevati. Bog sam nam v tem prizadevanju prihaja naproti. Podarja nam evharistijo, da bi se ta proces lahko čim bolj uresničil v našem življenju.

Po vsakem svetem obhajilu se Bog sam naseljuje v nas in nam vžiga hrepenenje po popolnosti. Navdušuje nas, da bi bili vedno bolj prijatelji z Bogom. Biti nekomu prijatelj pa pomeni, da mu v celoti zaupaš in podpiraš njegovo delo, veš za vse njegove načrte in želje. Dobri prijatelji imajo tudi skupne cilje in jih drug drugemu pomagajo doseči.

V prijateljstvu z Jezusom se skušamo čim bolj držati njegovega zgleda v ljubezni do Očeta. Tako tudi čutimo Boga vse bolj za svojega Očeta. Jezusu je bila celo hrana izpolnjevanje Očetove volje. To pomeni, da moramo za program svojega življenja čedalje bolj sprejemati Božjo voljo.

Truditi se je potrebno, da človekova samovolja postaja čedalje bolj majhna in vedno bolj z ljubeznijo želi uresničevati Božjo voljo. Ko postane Božja volja program našega življenja bomo lahko rekli, da smo do neke mere že v sebi upodobili Boga in pustili, da je on rasel mi pa se manjšali.

V tem prizadevanju nam veliko pomaga prav redno in pobožno prejemanje evharistije. Vsako združenje v ljubezni nas naredi bolj Božje. Bolj hrepeneče po popolnosti hkrati pa tudi bolj odporne proti grehu.
  • Vsako vredno prejeto obhajilo nas vedno znova bolj usmeri v resničen cilj našega življenja, v Boga samega. Daje na moč, da imamo v trenutkih dvoma moč izbrati smer proti Bogu in ne zgrešiti Življenje.

Ni komentarjev:

Objava komentarja