sreda, 03. junij 2009

3. Popolno izničenje

Jezus sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu (Flp 2,7-89).

Izpraznil to ne pomeni, da je Jezus izgubil bitnostno enakost z Bogom, ampak da je s privzemom človeške narave, podobe sužnja, skril svoje veličastvo in v svojem ponižanju razodel Boga ter njegovo ljubezen. Sveti Janez Zlatousti nas jasno svari kako moramo to izpraznjenje razumeti: »Naj ti ne pride na pamet kakšna sprememba, predrugačenje ali uničenje. Nasprotno, On je ostal, kar je bil, le privzel je, kar ni bil: postal je meso in ostal to, kar je, Bog Logos.«

Izpraznjenje ali izničenje je posledica ljubezni Božjega srca. Bog človeka tako neskončno ljubi, da je bil pripravljen iti tako daleč, do izničenja. To dejanje ljubezni je Jezus sam razodel in je zapisana v evangeliju. Evangelist Janez takole zapiše: Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.

Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil (Jn 1,16-17). To ne pomeni svet kot zemeljsko oblo ali vse vesolje. Jezus hoče povedati, da je človek tisti, ki je tako vreden in potreben Božje ljubezni.

Človek je krona vsega stvarjenja, lahko bi rekli: najlepši izdelek, ki je izšel iz Božjih rok. Človek je bil ustvarjen po Božji podobi in sličnosti. Zaradi tega se loči od vsega drugega stvarstva. V vsem stvarstvu je bog pustil svoje sledove. Tisti, ki stvarstvo gleda z očmi srca lahko v stvarstvu odkriva Božjo modrost.

Bog človeka ni samo ustvaril in pustil marveč se je zavezal, da bo zanj skrbel in mu pomagal, da bi bil srečen. Iskal je vse mogoče načine kako bi se človeku približal, razodeval sklepal zaveze.

Jezus sam je razodel kaj se dogaja: »Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta« (Mt 23,34).

Ljudje niso sprejeli Božjih pobud, ko jim je hotel pomagati in jih napraviti srečne. Zaradi človekove zavrnitve ni bilo pomirjeno Božje srcu. Bog je svojo ljubezen izkazal človeku do konca. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali‹ (Mt 21,37). Toda tudi Sina niso sprejeli ampak so ga pribili na križ.

Iz vsega povedanega vidimo kako veliko je bilo izničenje Boga. Zapustil je svojo Božjo slavo in si privzel človeško telo. Bog, ki je čisti duh se je utelesil v človeško materialno telo. To ni bila avantura radovednosti, to je bila avantura ljubezni.

Ljubezen do človeka je Boga nagnila k tako velikemu dejanju. Naselil se je med nami in postal pravi človek. Živel je človeško življenje in tako hotel biti človeku čim bliže. Oznanjal je Božje kraljestvo in človeka klical na pot v večno srečo. Toda malo ljudi je verovalo njegovemu oznanilu.

Ko je dopolnil svoje zemeljsko poslanstvo je odšel nazaj k Očetu. Na zemlji pa je nam ljudem pustil čudoviti dar: evharistijo. To je največji čudež ljubezni, ko Bog ostaja pod podobo kruha, da bi bil človeku za hrano.

To je spet neke vrste izničenje. Bog ostaja v Kruhu nebogljen in nezavarovan. Ljudje ga lahko prejemajo v ljubezni in se z njim nasičujejo, lahko pa ga skrunijo ali zlorabijo. Bog pa se razdaja človeku in čaka, da se človeška srca morda le vžgejo v ljubezni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar