Blažena mati Terezija iz Kalkute je vedno poudarjala, da moč za svoje delo dobiva v vsakdanjem čaščenju Najsvetejšega. Vsaj eno uro si je vzela časa, da je preživela pred tabernakljem in si nabirala moči za delo, ki ni bilo lahko.
Samo z močjo, ki jo je prejela v molitvi pred Najsvetejšim je lahko služila najbolj ubogim med ubogimi. Ker se je zavedala svojega poslanstva, je sprejemala vse uboge, ne glede na vero in kasto, z enako ljubeznijo, je morala delati skupaj z Jezusom.
Njeno delo ni bilo lahko, saj je pobirala po ulicah Kalkute zapuščene in umirajoče ljudi, ki niso imeli nikogar, da bi za njih poskrbel. Bila je kot angel dobrote in pomagala tam, kjer je bilo najbolj potrebno.
Njena moč ni bila slava, ki jo je obdajala, njena moč je bil Jezus, ki ga je nosila v svojem srcu. V molitvi pred najsvetejšim je pila njegovo milost in srkala njegovo ljubezen. Zanjo bi lahko rekli, da je za vsa svoja dela dobivala moč pred tabernakljem. Ko je molila je bila pod slapom Božjih milosti, ki so padale nanjo, jo krepile in usposabljale za izkazovanje ljubezni.
Ko je vojak Jezusu prebodel stran je pritekla kri in voda. In tega studenca je bila rojena Cerkev in njeni zakramenti. Ta studenec od takrat nikoli ni usahnil ampak se razliva na vsakega, ki se mu približa s hrepenenjem. To je studenec, ki vedno teče in namaka žejna srca z živo vodo.
Vsak tabernakelj bi lahko primerjali z Jezusovim prebodenim Srcem. Iz vsakega tabernakelj izhaja moč Božje milosti, še več Jezus sam nas obseva s svojo ljubeznijo, kadar se mudimo pred tabernakljem.
V Izraelci so potovali po puščavi in naposled so bili žejni in izčrpani, saj ni bilo ne hrane in ne vode. Bog je naročil Mojzesu naj udari po skali in ta bo dala vodo. Takole je Bog govoril Mojzesu: »Vzemi palico in z bratom Aronom zberita skupnost! Govorita skali pred njihovimi očmi in dala bo svojo vodo! Tako boš storil, da jim bo pritekla voda iz skale, in boš napojil skupnost in njihovo živino« (4Mz 20,8). Ta voda je bila za Izraelce rešitev, da niso pomrli od žeje.
Na veliki petek je vojak prebodel Jezusovo stran in takoj sta pritekla kri in voda. Iz prebodene strani se je rodila Cerkev hkrati pa je pritekla tudi moč iz katere Cerkev živi in se pomlaja.
Prebodeno Jezusovo srce je dalo potoke milosti, ki se še vedno razlivajo na žejno in lačno človeštvo. Tudi evharistija se je rodila iz Jezusovega prebodenega srca. Evharistija je studenec milosti in moči, ki je na razpolago hrepenečemu, željnemu in omaganemu človeku. Tu studenec ne bo nikoli usahnil, marveč se razliva v vedno novo močjo in svežino.
Človekovo srce potrebuje vode iz tega izvira. Podobno je jelenu, ki išče vodo. Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog. Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu (Ps 42,2-3). Človekovo dušo žeja po živem Bogu zato, ker v sebi nosi Božjo podobo.
To hrepenenje lahko človek poteši ob prebodenem Jezusovem srcu, ki je bilo za nas in zaradi nas prebodeno. Iz njega se razlivajo potoki voda, ki nas očiščujejo, odžejajo in posvečujejo.
Prav tabernakelj je tak studenec ali slap milosti, ki nas krepi in umiva, ko se mu približamo.
Krepi nas z vodo ljubezni, nas navdušuje za dela ljubezni in umiva naše slabosti, da lahko čistih src stopamo po poti ljubezni do Boga in do bližnjega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar