nedelja, 20. junij 2010

Daritev bodi ti življenje celo

20. Daritev bodi ti življenje celo

Duhovnost Jezusovega Srca je vsa usmerjena v njegovo darovanjsko ranjenost iz ljubezni na križu. Zato je tudi izredno pomembno sporočilo svete maše v njeni daritveni naravi. Sveta evharistija je posedanjena Kristusova daritev življenja Bogu Očetu za naše odrešenje; je zakramentalno ponavzočenje Njegove zgodovinske daritve na križu.

A ta smrt je le vrhunec Jezusovega zemeljskega življenja, ki je v celoti ena sama daritev nebeškemu Očetu. Od njegovega učlovečenja do vnebohoda je vse použito v daritev. Že v Sveti Trojici se drug drugemu v polnosti podarjata, Oče Sinu in Sin Očetu.

Zato ima tudi Jezusovo zemeljsko življenje lahko samo to vsebino, a na zemeljsko človeški način, ki je zaradi greha boleč in grozljiv, a še vedno izraz ljubezni, ki zmore iti do konca. Jezusova daritev na križu ni zahteva Očeta, ampak osebna odločitev Kristusa samega, da bo na tak način uresničil Očetovo voljo po odrešenju ljudi in ljudem pokazal ljubezen do konca. Upravičeno smemo sklepati, da je ta način za nas ljudi najprimernejši in potreben, da bi mu tako mogli zaupati do konca.

V to darovanje želi Kristus vključiti vsakega človeka. In sicer na različne načine. Ker je sveta maša nekrvav način Kristusove krvave daritve, nam zelo zgovorno govori, da je tudi naše življenje ustvarjeno in nam darovano zato, da bi postalo in bilo daritev.

To je možno zato, ker smo najprej in pred vsem drugim Božji, ne sami svoji. Najprej smo Božji dar mi sami; podarjeni smo sami sebi, saj naše življenje prihaja iz Stvarnikovih rok. Zato je prav, da se veselimo sami sebe, saj se Bog pri daru ni mogel zmotiti.

Kako naj nas bodo drugi veseli, če sami sebe najprej globinsko ne doživljamo kot zastonjski dar, ki se ga veselimo? Dar pa ostane dar samo, če se podarja naprej. Lahko bi rekli, da za nas ljudi velja: zares imamo samo, kar podarimo; kar pridržimo zase, izgubimo.

Vsak človek je v jedru »ekscentrično« bitje, v nasprotju z »egocentrinčnim« (kar je posledica izvirnega greha). To pomeni, da lahko človek spozna samega sebe, kdo torej pravzaprav je, samo če se usmeri v drugega; in se zato lahko pristno uresniči le, če postavi središče svojega zanimanja, delovanja in življenja v d(D)rugega. In prav dar je najbolj popolna oblika tega dogajanja. Vsak egocentrizem pa za človeka pomeni duhovno smrt.

Vse oblike kriz v zgodovini izhajajo iz zaobrnitve tega naravnega reda v človeku. Premalo se zavedamo in živimo iz tega dejstva. Sodobni način življenja nas neprestano vleče prav v drugo smer, ko nam prigovarja, da se bomo uresničili le s potrošniško pogoltnostjo po vedno več imeti, z obvladovanjem gospodarske ali politične moči, ki želi obvladovati druge, ali pa z vedno večjo intenzivnostjo užitka, ki pa prej ali slej pride do mej človeškega doživljanja in se spremeni v svoje nasprotje – nasilje, sprevrženost in krvoločnost.

Vsaka sveta maša pa nam prav zato sporoča in kaže, da je prestavitev svojega središča zanimanja iz sebe v D(d)rugega temeljna karakteristika človeka, ki želi poiskati nazaj svoj izgubljeni jaz: to je sebe kot Božjo podobo in podobnost. Človek »je namreč prevelik, da bi zadoščal samemu sebi, a tudi premajhen, da bi sam zadovoljil svoje potrebe« (Fausti).

Samo v Bogu lahko spet popolnoma odkrije samega sebe in najde odrešenje. To najdenje pa ima obliko daru in darovanja. Zato mašna odslovitev pravzaprav pomeni: pojdite, poslani ste, da se darujete, da dan za dnem in korak za korakom svoje življenje spreminjate v darovanje po Kristusovem vzoru.

Daritev, ki ste je bili pri sveti evharistiji deležni, in v katero ste prinesli pretekli teden svojega življenja, nadaljujte tudi v prihodnjem. Ne samo, zastonj ste prejeli, zastonj dajajte; ampak tudi: zastonj ste se sprejeli, zastonj se podarjajte!

Ni komentarjev:

Objava komentarja