četrtek, 03. junij 2010

Sveto Rešnje telo je središče duhovnikovega življenja

3. Sveto Rešnje telo je središče duhovnikovega življenja

V razmišljanju na letošnji praznik svetega Rešnjega telesa in krvi nujno združujemo skrivnost svete evharistije s skrivnostjo zakramenta mašniškega posvečenja in duhovnikovega pastoralnega delovanja.

Ker leto duhovništva poteka ob obhajanju obletnice smrti arškega župnika sv. Janeza Vianneya, si prikličimo v spomin njegovo »pastoralno metodo«. Odkriva nam jo prav prvi dogodek ob njegovem prihodu v Ars.

Ko je s pomočjo nekega fanta končno le našel Ars, je prej kot v župnišče zavil pred tabernakelj in se potopil v prvi pogovor z Gospodom pod podobo kruha na novi pastoralni postaji.

To je bilo postavljanje temeljnega kamna njegovega pastoralnega načrta za novo župnijo. Tam se je, predno je sploh spoznal kakšnega arškega župljana, ponudil Jezusu, da bi vse življenje trpel za spreobrnjenje župljanov. S tem se je, ne le z zakramentom svetega mašniškega posvečenja, ampak tudi s svojo voljo, priličil svojemu Gospodu.

Vernike je od prvega dne svojega delovanja v Arsu na poseben in izredno učinkovit način uvajal v molitev, ki je iz kraja že skoraj povsem izginila. Ljudi je učil moliti predvsem z vzgledom molitve pred tabernakljem.

V letu priprave na slovenski evharistični kongres smo bili duhovniki še posebej pozvani, da bi obnovili ali poglobili svojo molitev pred tabernakljem: vsak dan vsaj pol ure poleg obhajanja svete maše.

Vianneyeva srčna pastoralna pot je vodila: od tabernaklja do spovednice. Vsa ostala pastorala se je dogajala vmes. To je velik vzgled za vsakega duhovnika, a na nek način tudi za vsakega katoličana.

Molitev pred Najsvetejšim, kjer je uresničena za človeka tako pomembna tudi telesna bližina Boga in človeka Jezusa Kristusa, mora biti začetek vsake pastoralne dejavnosti.

Tam naj se rodi ali preveri v dialogu z Njim vsaka pastoralna pobuda, pa tudi vsaka osebna duhovnikova odločitev. Saj duhovnik ni več sam svoj; je Gospodov še na bolj izključujoč način kot vsak drug kristjan. A tudi med potekom vsake pastoralne dejavnosti naj duhovnika in njegove sodelavce pot pogosto zanese pred tabernakelj, da v tihoti z njim podelijo potek pastoralnega delovanja.

In končno je prav, da se tudi ob koncu vsakega pastoralnega dogajanja zopet znajdemo pri Gospodu, na samem – pred tabernakljem, in mu poročamo, kako je potekalo delo v njegovem vinogradu.

Telovske procesije, ki se danes vijejo po poteh in cestah ter ulicah naših krajev in mest, so tudi izraz tega spoznanja, da naj bi bilo vse naše življenje osredinjeno okoli Jezusa Kristusa, ki je resnično in trajno med nami pod podobo kruha.

O, ko bi zmogli toliko vere, kot je veliko gorčično zrno, bi mogel Gospod v naših družinah in drugih medsebojnih odnosih premikati gore, ki nas tolikokrat hromijo in delajo življenje brezizhodno!

Naj danes doseže blagoslov, ki ga bo duhovnik zarisal z Najsvetejšim na vse štiri strani neba, vsako družino, vsak odnos med možem in ženo, naj otopli vse sosedske odnose in prinese v delavnice, tovarne, pisarne, rudnike in druga delovna okolja novega duha vzajemnosti in solidarnosti ter poštenja in pridnosti.

Tako bo vse delo dobilo značaj sodelovanja s Stvarnikom in vsi odnosi bodo postali prostor uresničevanja ljubezni, ki bo podobna Gospodovi. On se v ponižnosti kruha sklanja k vsakemu človeku in računa z njim. Po Pavlovem in Vianneyevem vzgledu se zato pustimo osvojiti Kristusu in bomo tudi mi današnjemu svetu glasniki upanja, sprave in miru.

Iz evangelija poznamo dialog med Jezusom in Petrom, kjer slišimo trikrat: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?«; in enako Petrov odgovor: »Da, Gospod, ti veš, da te ljubim!« (Jn 21,15.16.17). Tak dialog naj med Kristusom in duhovnikom poteka vsak dan pred tabernakljem in duhovnik se mu ne sme izmikati.

Ni komentarjev:

Objavite komentar