torek, 29. junij 2010

Sv. Peter in Pavel, prosita za naše novomašnike

29. Sv. Peter in Pavel, prosita za naše novomašnike!

Katoliški verniki na Slovenskem vsako leto pričakujemo in obhajamo s posebnim navdušenjem praznik svetih apostolov Petra in Pavla, saj je to naš dan mašniških posvečenj. Tudi letos nas Bog obdarja z nekaj novomašniki.

Vsak duhovnik je neprecenljiva milost. Tudi naša krajevna Cerkev je zanje »neprenehoma k Bogu molila« (Apd 12,5), kakor je v Apostolskih delih zapisano v primeru sv. Petra, da jih je Bog »rešil iz Herodove roke« tega sveta in jih poklical za duhovnike v tem zgodovinskem trenutku.

Poleg sv. Petra jih kliče tudi lik apostola poganskih narodov sv. Pavla, da bi se navzeli njegovega misijonskega duha v dobi novih sodobnih poganstev, ki jih lahko doživljamo kar v svoji neposredni bližini; včasih kar na pragu lastne hiše ali celo v lastni družini.

Izprosimo novomašnikom in duhovnikom sploh pavlovskega duha, kot nam ga je sam v svojih pismih predstavil. Nikoli ni skrival, da je najprej, v slepi gorečnosti za Jahveja, preganjal Boga samega v njegovi Cerkvi.

A milost je bila močnejša, ugotavlja, ko pregleduje svoje življenje. Timoteju proti koncu življenja piše, da je »dober boj« (2 Tim 4,7) dobojeval.

Pavel misli na duhovni boj med dobrim in zlom, ki ga v temelju bije vsak človek, ko prepoznava, ali pa ne, poti prekletstva in poti blagoslova v lastnem življenju. In Pavel je ljudi učil prav tega prepoznavanja delovanja hudobnega duha in delovanja Svetega Duha.

Sam je prav v takšnem »teku« zemeljskega življenja »vero ohranil«. Ob koncu svojega življenja pa prav to vero prepoznava kot največjo dragocenost svojega življenja. Z veseljem izpoveduje, da mu je Bog dajal »moč«, da se je lahko po njem »oznanjevanje dopolnilo« (2 Tim 4,17).

Ta moč je zajeta tudi v zakrament svetega mašniškega posvečenja in bo začela delovati v novomašnikih, kakor že deluje v drugih duhovnikih.

Apostol Pavel se nadalje razodeva kot apostol Resnice, saj je v celoti v službi Jezusa Kristusa, ki je Resnica. Resnica pa je samo svet, kjer ni več Juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, vse drugo je minljivi, varljivi in lažnivi svet.

Pavel priznava, da je v življenju veliko možnih poti, a le ena je »najodličnejša«, ki je nobena druga ne more zamenjati, in to je pot ljubezni, kot enkratno sporoča Korinčanom, ko pravi, da je med vero, upanjem in ljubeznijo, slednja največja (prim. 1 Kor 13).

Tega apostola narodov čudovito opredelita njegovi dve imeni: Savel in Pavel. Prvo pomeni »Izprošen od Boga«, drugo pa »Majhen«. Samo po Božji milosti je lahko postal, kar je bil, torej je bil izprošen od Boga; nalogo, ki jo je nato opravil, pa je lahko dokončal samo zato, ker se je pred Bogom imel za majhnega, nevrednega.

Dokler se je imel za velikega in pomembnega, pa je le preganjal in ubijal »Kristusa« živečega v Cerkvi.

Naj nas nikoli ne zapusti to Pavlovo spoznanje, da so tudi duhovniki »Savel« - od Boga izprošeni, z molitvijo svojih staršev, domače župnije in škofije, ter še mnogih drugih molivcev vesoljne Cerkve, in da je zato osnovna duhovniška drža »biti majhen« - torej Pavel, pred svojim Gospodom in pred ljudmi.

Pri svojem poslanstvu pa duhovnik ne more mimo apostola Petra, ki se sooča s Kristusom. Jezus vprašanja »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15) ni postavil zaradi krize lastne identitete, saj je vse do smrti na križu dobro vedel, kdo je in zakaj je na svetu.

Ampak je to vprašanje Ljubezni, ki želi biti prepoznana; ne zaradi sebe, ampak zaradi ljudi samih. To vprašanje je bilo v zgodovini na različne načine že tisoč in tisočkrat postavljeno, a nikoli ni naletelo na dovolj odprto srce.

V evangeliju beremo poročilo o odločilnem zgodovinskem dogodku, ki pomeni preobrat: Peter in njegovi prijatelji kot prvi ljudje prepoznajo Jezusa kot Mesija, kot Božjega Sina v človeški naravi, kot Boga in človeka. S tem trenutkom krščanstvo ni več ideja ali zbirka moralnih pravil, ampak osebni odnos z Jezusom Kristusom, z Gospodom, ki ga človek ljubi kot osebo, ki mu stoji naproti.

To je tako velik dogodek, da je vreden Jezusovega blagrovanja: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, zakaj meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih« (Mt 6,17). Ker je Peter prvi »prebil« zid nevere v Gospoda, ga je Kristus postavil za »Skalo« Cerkve – podelil mu je prvenstvo med vsemi apostoli in postal je prvi papež.

Vera v osebo Jezusa Kristusa se prične tam, kjer prenehamo mi postavljati pod vprašaj Gospoda in dovolimo, da on nas postavi pod vprašaj. Ni dovolj vedeti, kaj ljudje pravijo o Kristusu, kaj »se govori«, kaj je torej javno mnenje o Njem in njegovi Cerkvi, ki ga oblikujejo mediji, ampak kaj skupnost tistih, ki poslušajo Očetovo Besedo, pravi o Njem.

In ko s Petrom in Pavlom izpovedujemo vero Vanj, nas to prerodi v novega človeka, tako kot je v tistem trenutku Petra in kasneje Pavla pred Damaskom. Čeprav sta še nato oba bila velikokrat presenečena, saj se je ta Božji Sin izkazal drugačnega, kot sta si ga predstavljala sama, sta vendar ohranjala osebni odnos z Njim.

In tudi ob njiju se je izpolnila Jezusova obljuba, da »peklenska vrata« ne bodo premagala tega živega odnosa, ki je Cerkev. To pomeni, da se bo vsaka sila smrti zlomila ob živem Bogu in njegovi Cerkvi. Božja zvestoba ima zadnjo besedo nad vsako našo nezvestobo. In to veselo oznanilo ne sme nikoli utihniti med nami.

Zato po župnijah »nenehno molimo« za nove apostole v močni veri, da bo Gospodar setve klical vedno novih delavcev in jih pošiljal na svojo žetev.

Ni komentarjev:

Objava komentarja