Zrenje Božje ljubezni

1. Zrenje Božje ljubezni

V mesecu Srca Jezusovega, v mesecu vrtnic, v mesecu sklepanja leta duhovništva in mesecu slovenskega evharističnega kongresa kot vrhunca pastoralnega leta svete evharistije, je prav, da poživimo zavedanje o samem središču evangeljskega sporočila, ki ga evangelist Luka predstavlja s priliko o izgubljeni in najdeni ovci. V stičišču vseh vidikov je Bog kot nežni in usmiljeni Oče. Prilika nagovarja bolj pravične kot grešnike, da ne bi zaradi pravičniške drže do grešnikov njihovo mesto pri Očetovi mizi ostalo prazno. Jezus govori o spreobrnjenju, a ne grešnika k pravičnosti, ampak pravičnega k usmiljenju. To je višek bogopodobnosti, saj je naš Bog Usmiljeni Oče. Od lastne pravičnosti, ki »obsoja«, smo povabljeni k veselju Očeta, ki opravičuje. Očetovo srce se namreč povsem obrača za izgubljenim sinom. Odsotnost človeka, ki se je oddaljil od Boga, je nepopravljivo trpljenje za Očeta. Očetu ne zadošča prisotnost ostalih otrok. Njegova bolečina ob izgubi enega pokaže vsem ostalim vrednost vsakega izmed njih.

Duhovnost posvetitve Srcu Jezusovemu, z zadoščevanjem za žalitev v središču, ki jo greh pomeni Božji ljubezni, ni usmerjena v tolaženje Boga, ki človeške tolažbe ne potrebuje, ampak v »najdenje« grešnika, ki se je izgubil. Očeta ne boli toliko »udarec«, ki ga je prejel, kot bolečina ob izgubi ljubljenega otroka, od katerega je »prejel« udarec. Takšna duhovna drža sloni na zavedanju, da je Jezus vsakega izmed nas poznal in ljubil že v času svojega življenja, torej tudi v času svojega trpljenja, smrtnega boja ter se v smrti daroval za vsakega. Pri sveti maši je ta Očetova ljubezen vedno znova za nas posedanjena. Pri obhajanju evharistije smo pred njegovim odprtim Srcem, v njegovi ljubezni, ki gre do konca. Vstopamo v resničnost posedanjenega najvišjega izraza Božje-človeške ljubezni osebno do vsakega izmed nas. Znajdemo se v doživljanju:

- da nas Jezus pozna osebno in najgloblje – bolj kot se poznamo sami,
- da nas ljubi do konca – za vsakega gre na križ,
- da nam usmiljeno odpušča in nas sprejema v svojo ljubezen, ki nas vključi v ljubezen Svete Trojice.

V tem spoznavamo resnični smisel svojega življenja in tudi vseh drugih – tudi grešnikov, ki jih je treba privesti nazaj h Kristusu – zaradi ljubezni. Naš edini smisel je – ljubiti Boga in v njem sočloveka – to prebuja v nas pravo usmiljenje tudi do vsakega grešnika.

Zato je Božji služabnik papež Janez Pavel II. poudarjal: Ljubezen Jezusovega Srca je in ostane nepremagljiva moč. Duhovnost češčenja Jezusovega Srca nas nagiba k daritvi »do konca«: to pa pomeni, nič, prav nič, želeti zadržati zase!!! To je neverjetna avantura pristne uresničitve človeka – takšen zgled je močnejša govorica svetu kot vsa, še tako upravičena kritika potrošništva z uživanjem, igralništvom, grabljenjem bogastva, kopičenjem moči in oblasti … Z obsojanjem drugih ne bomo pomagali rešiti situacije.

V tem mesecu prosimo za zorenje v dojemanju, da je vse najprej izraz Božje ljubezni: življenje lahko in zato tudi naj postane ena sama kontemplacija Božje ljubezni, ki se razodeva v vseh stvareh. V vsem najprej odkrijmo ljubečega Boga, ki se nas želi dotakniti in izraziti, da nas ljubi. Vse stvari, ljudi, dogodke … prav vse, tudi križ in trpljenje, lahko Bog uporabi, da nam je blizu.